Pohod Logatec-Triglav

Povezava do zemljevida


Opisi pohodov

                        29.pohod Logatec-Triglav 

                              od 20.do 23. 8.2016

Letošnji pohod je imel enak scenarij kot že nekaj let prej. Štirje dnevi so bili v avgustu rezervirani za skupino  planincev, ki so se preko leta kondicijsko pripravljali na pohod. Predhodni sestanek pohodnikov vedno razblini nejasnosti glede poti, hrane in prenočevanja, predvsem novincem na tej poti.

V sobotnem zgodnjem jutru pa je bilo pr »Krpanu« kot še vedno radi rečemo domačini, štartno mesto in kolona planincev je ubrala pot v smeri proti Medvedjemu Brdu prek Blekovskih gmajn. Še pred predvidenim postankom so planince pogostili domačini. Pot so pošteno prebujeni nadaljevali prek Dol in Gor proti Idršku, kjer je bil naslednji počitek z okrepčilom. Vreme je kazalo prijazen obraz  in nadaljevanje proti Sivki ni bilo naporno. Tik pod Sivko je planince-Triglavce spet dohitel spremljevalni kombi , dobro založen s hrano, ki je bila namenjena za kosilo.  Po počitku se je pot nadaljevala do Kladja, od tam pa v Cerkno, pri čemer so izgubili precej višinskih metrov. Še pred večerom pa je pot spet krenila navkreber in že utrujeni planinci so težko dočakali prenočišče v Labinjah, seveda ne lačni.

Drugo jutro pohoda pa se je začelo z vzponom na Porezen. Sledil je spust do Petrovega Brda, kjer je bil daljši počitek s kosilom. Pri vzponu proti Baškem sedlu pa se je vreme že poslabšalo in neprostovoljno prhanje  ni in ni ponehalo niti  do Bohinjske Bistrice, pa jso morali še do cilja drugega dne v Studorju.  Kot po navadi je drugi večer namenjen družabnosti ob praznovanju jubilejev med pohodniki. Letos je bilo res leto jubilantov, kar trije so praznovali . Zmagovalec je Viktor Šen, ki čvrstega koraka že leta hodi s pohodniki iz domačega kraja do najvišjega vrha naše domovine. Še en pohodnik pa je imel letos okroglo število pohodov .

Tretji dan dopoldne je bil še pohod po sredogorju, po zamenjavi opreme na Uskovnici pa se je začelo visokogorje, ki utrjenim planincem ni delalo težav  in so do poznega popoldneva po poti mimo Vodnikove koče prispeli do Planike, kjer so prespali. Vreme jim ta dan ni delalo preglavic.

Četrti dan  je vedno poln adrenalina, ko ob jutranji zarji na  vznožju Triglava skupina, predvsem pa vodnik, ugotavlja, če je vreme primerno za naskok. Hura, vreme je za vzpon super, so si radostni dejali in zadeli nahrbtnike na rame. Le še ura in pol, pa so že potipali Aljažev stolp. Sledil je le  še obvezen ritual  slikanja in slovo od našega nacionalnega ponosa. Spustili so se proti Planiki in naprej proti Vodnikovi koči, obvijugali debelušni Tosc ter čez sedlo, mimo planine Konjščica  prispeli na Rudno polje. Tam jih je čakal prevoz. A peterici pohodnikov ni bilo dovolj naporov in so se tudi v Logatec vrnili – peš. Le drugo pot so ubrali. Občudovanja vredno, a je lepše videti vso skupino na sprejemu in malici, ki jim jo pripravijo v  Logatcu sponzorji ob prispetju v domači kraj.

P:S:: vse podrobnosti, razen vremena, so do Uskovnice enake kot v letu 2015. Tam se je lani pohod zaključil, letošnji pa je , na srečo, uspel z osvojitvijo vrha.

Zvonka Vidic-Petrovčič

28. pohod Logatec - Triglav

od 22. 8. do 24. 8. 2015

Že podatek - 28. pohod pove, da gre za resno organiziran pohod, ki zahteva veliko priprav. Ko pa se kolona pohodnikov premakne izpred "Krpana" in začne požirati kilometre na poti proti Triglavu, pa je vse skupaj le še en velik hec.

Malce pred 5. uro zjutraj na parkirišču pred Krpanom.

Potem ko smo celo leto, eni malo bolj, en malo manj, pridno trenirali in nabirali kilometre in višinske metre - višince, smo se v soboto, 22. 8. 2015 malo pred peto uro zjutraj zbrali pred "Krpanom". Tam nas je že čakal Janez Slabe, po domače Gričarjev Janez, legenda logaškega planinstva in pobudnik pohodov iz Logatca na Triglav. Na parkirišču je bil tudi spremljevalni kombi mizarja Rožmanca, ki ga je posodil za to odpravo. Janez je prijazno pozdravil vsakega, ki je prišel, spremljevalni kombi pa je pridno požiral nahrbtnike, ki smo jih odlagali vanj. Pot na Triglav je dolga in da je nekoliko lažja, lahko vse, kar kogar teži, odloži v kombi.

Ob 5. uri smo vsi zbrani. Janez da še zadnja navodila, še zadnji pozdravi domačim in kolona se je premaknila. Na čelu je še eden od pobudnikov pohoda na triglav in sicer Viktor Šen. Viktor je postal planinec že v rosnih letih, ko je s Hrušice peš hodil v šolo v G. Logatec in kot da za njim ni že sedemdeset in toliko let, je njegov korak še vedno hiter, prožen in zanesljiv.

Sprva hodimo s svetilkami na glavah, vendar ne dolgo. Še preden smo v Žibršah, kjer nas pričaka prijazna gospodična s slastno špehovko, je sončen dan. Saj kar ne moreš verjeti. Gospodarica je vstala zgodaj zjutraj in za nas spekla špehovko.

Seveda ni šlo brez postanka v  Tavžentroži  (gostišču ). Tisti, ki so se pohoda udeležili lani, so ob čaju ali kavi razlagali, kako je prejšnje leto tu pričelo deževati in ni nehalo vse do Uskovnice. No, letos smo imeli krasno sončno vreme, ki je kar klicalo, da vstanemo in nadaljujemo pot. 

Dobra špehovka zmeraj paše.

Nadaljevali smo čez Medvedje Brdo do Veharš, skozi vasi Dole in Gore smo šli samo enkrat, zato pa je šlo še velikokrat gore in dole, preden smo prišli v bližino Gnezd, kjer ima Janez vikend. Tam nas je čakala slastna malica, ki jo je sponzorirala okrepčevalnica MARCHE.

Okusna malica, ki jo je prispeval Marche

Tudi po malici je šlo malo gore in malo dole vse do Bevkovega vrha, kjer je šlo prvič malce bolj zares »gore«, saj smo se prvič na poti povzpeli na 1000 m nadmorske višine. Potem pa je šlo tudi kar precej »dole«. Čez znamenite Kladje smo se spustili vse do Cerknega in potem še malo »gore« do Labinj in že je bilo konec prvega dne. Za večerjo so nam domačini pripravili znameniti smokavc (friško zelje po notranjsko), ki ga opeva Iztok Mlakar. Postelja je bila mehka, saj smo polegli po na debelo nastlanem senu. Vse je bilo super, le orkester male nočne glasbe je bil precej razglašeni.

Spremljevalni kombi ni prevažal samo naših nahrbtnikov.

Prvi dan smo prehodili nekaj več kot 40 km in ker tudi drugi dan pot ni kratka, smo bili ob 7. uri že na poti. Za začetek nas je čakalo kar okroglih 1000 višinskih metrov vzpona, zato pa smo bili na vrhu Porezna deležni krasnega pogleda vse tja do našega cilja. Tako kot je šla naša pot gor in dol, takšno je bilo tudi vzdušje med pohodniki. Bili so trenutki, ko se je govorilo tako naglas, da bi kdo mislil, da se kregamo, bili pa so tudi trenutki, ko je cela kolona korakala v popolni tišini in smo bili zatopljeni vsak s svoje misli. Včasih smo razpravljali vsak o svoji temi, včasih pa skupaj modrovali in reševali takšne in drugačne probleme. Čas pa je tekel in kilometri prav tako.

Postanek za razgled po dolinah in prehojeni poti.

Ko si na vrhu, drugam kot navzdol ne gre in res smo se z vrha Porezna kar pošteno spustili, preden smo dosegli kočo na Petrovem brdu. Prav prijetno je bilo sezuti gojzarje in namočiti noge v mrzlo vodo in s hladnim pivom nazdraviti Rudiju – oskrbniku koče. Tudi pasulj, ki ga je pripravila Rudijeva žena, prav prijazno pa postregla njegova vnukinja, je dobro del. Za povrhu smo pospravili še par kosov potice, ki so nam jo spekle podpornice PD Logatec.
 

 

Senca, hladna voda, pasulj, potica, ….. , kaj bi si človek sploh še želel.

Počitek pa ni trajal prav dolgo. Kmalu smo si ponovno nataknili gojzarje in dobre volje smo zaorali v strm klanec za kočo na Petrovem brdu.

Kljub strmini ni zmanjkalo sape še eni legendi tega pohoda. Franci Klevišar zna povedati marsikatero kosmato, najbolj pa nas je v smeh spravil s svojo pripovedjo o tem, kako je bilo, ko se je v osnovni šoli zamašil odtok.

Klevišar Franci razlaga, kako jo odnese vodovodar, ki rešuje zamašen odtok.

Klanec tik za kočo na Petrovem brdu je res strm, a ga je kmalu konec in od lovske koče naprej se hodi po položni »mulateri« vse do Vrha Bače. To je sedlo med Soriško planino in Črno prstjo in predstavlja najnižji prehod proti Bohinju. In je šlo zopet navzdol. Hodili smo eni naprej, tako kot se za planince spodobi, eni zaradi bolečin v kolenih tudi vzvratno. Eni so jo urezali levo čez nekdanje smučišče, drugi desno malce bolj naokoli. V restavraciji v Bohinjski Bistrici smo ob pijači znova združili moči. Viktor Šen in Bernard Jereb sta nas po bo bolj ali manj uhojenih poteh in stezicah zanesljivo pripeljala na kmetijo v Studorju, kjer smo prespali drugo noč. Da nismo šli lačni spat, sta poskrbela Roman in Franci, saj sta napekla toliko mesa in zelenjave, da bi lahko šli takoj naprej, ne pa spat.

Franci, Jože, Bernard in Viktor

Dolgo v noč so nad nami sijale zvezdice, proti jutru pa se je pooblačilo. Zajtrk, slovo od domačinov, postanek v Srednji vasi za nakup nujno potrebnega in že smo bili ponovno na klancu, zatopljeni vsak v svoje misli. Temni oblaki se podili nad našimi glavami in ko smo prišli do planinskega doma na Uskovnici, nas je zajela megla. Medtem ko smo pripravljali nahrbtnike za vzpon na Triglav, je pričelo deževati. Sklicali smo krizni štab, telefoni so zvonili, vlekli smo vremenske napovedi z vseh možnih strani in ko je še vremenar sporočil, da bomo imeli le še nekaj  ur časa za kak krajši premik, potem pa naj bi dva dni deževalo, je padla odločitev – na goro ne gremo.

Krizni štab zaseda – odločitev je NA GORO SE NE GRE.

Odločitev ni bila lahka, napoved pa je bila vendarle takšna, da bi bila hoja v visokogorje preveč nevarna. Da pa smo vsaj malo pretegnili noge, smo se odločili za sprehod do Rudnega polja, kamor nas je prišel iskat avtobus.

Navkljub vsem vremenskim napovedim je kmalu potem, ko smo se spustili s Pokljuke, posijalo sonce. Tudi naslednji dan je bil več ali manj sončen, tako da mi ni bilo prav nič prijetno gledati hribe okoli Logatca. Res pa je, da sta bili ponoči tudi dve močni nevihti, v gorah verjetno še kakšna več in v takem je zagotovo najbolje biti doma. Triglav stoji in bo stal še nekaj časa, zagotovo pa bo počakal do naslednjega leta, ko bo zopet priložnost, da ga osvojimo.

Hvala vsem sponzorjem, ki so podprli našo pot, hvala vsem pridnim kuharicam, ki so pripravile vse dobrote, da so nam dajale moči, hvala organizatorjem (Janezu, Viktorju, Sonji, in številnim drugim), ki so vse skupaj pripravili in vodili in seveda hvala vsem sotrpinom na poti za prijetno družbo in kratek čas.

Miran Nagode  

PRED JUBILEJNIM,  25. POHODOM IZ LOGATCA NA TRIGLAV

Kaj je botrovalo ideji za neobičajno pot na Triglav, kar peš od doma namreč, vedo le udeleženci prvega takega pohoda. Sedmerica planincev iz Logatca si je zamislila najbližjo pot iz domačega kraja do Bohinja, od tam pa po znani poti proti našemu očaku Triglavu.

Če bi bila ideja in uresničitev zamisli tako nora, kot si  marsikdo misli pri sebi ali celo to pove na glas, letos ne bi bilo že 25.pohoda. Vsekakor je zamisel padla na plodna tla. A vedno je pri takih podvigih potreben »motor«, ki to idejo vodi, načrtuje, da vsako leto del svojih sposobnosti in veliko časa v to in predvsem vztraja in vztraja, raznoterim težavam navkljub, ali morda prav zato. Ko se vrača s Triglava, mu misli že uhajajo na naslednji pohod. Kaj se da narediti bolje ali kako se izogniti težavam. Vsi pohodniki, ki so že šli na to pot, bilo jih je že 83, vedo o kom pišem. Janez Slabe. Planinec z veliko začetnico, nekaj let tudi predsednik Planinskega društva Logatec, že vsa leta objavi poleti vabilo za omenjeni pohod. Tudi termin je večinoma, vsaj zadnja leta, trdno zasidran na 3. podaljšan vikend v avgustu.

Marsikateri planinec poželjivo gleda oglas in se pri sebi sprašuje: »Sem zmožen hoditi štiri dni po gozdnih poteh, makadamu, asfaltu, kamnitih poteh, plezati po klinih?« Prvi pohod je za vsakogar skupek neznank, strahov, pričakovanj, negotovosti.

Tako se lahko vživimo v prvi pohod. Polno neznank. Kje prenočiti? Koliko zmoremo v enem dnevu? Kako s hrano? Med Logatcem in Poreznom žal ni planinske koče. Pa so se znašli. Bili so v najboljših letih, brez problemov s kondicijo in zato so pot zmogli v samo treh dneh. Od Logatca do Mojstrane. Seveda prek Triglava. Pisalo se je leto 1988.

Leto kasneje je bilo že 11 navdušencev, ki so se vrh Triglava veselili podviga. Leta 1990  in 1991 je število upadlo, a pohoda sta vseeno bila. Leta 1992 pa je bilo na pohodu 12 planincev. V naslednjih petih letih je iz Logatca tretjo avgustovsko soboto na pot proti Triglavu odrinilo po manj kot deset pohodnikov. Že leta 1998 pa se je število spet povečalo- na 12, naslednje leto še en več. V letu 2000 jih je bilo 14, leta 2001 pa 20. Naslednje leto beležimo padec števila na 13, a že naslednjič je bilo več pogumnih. Leta 2004  in 2005 je bil manjši padec števila, a leta 2006 se je število pohodnikov premaknilo  prek dvajsetice  - 22, rekordno pa je bilo leto 2007 s 27 pohodniki. Leta 2008 pa se spet pojavi število 22. Leto kasneje 23, leto 2010 je bilo v znamenju številk iz letnice - 21, lani pa spet manj kot 20. V seštevku je bilo vseh udeležencev 335, a le 83 imen. Skozi tekst bi vsakdo lahko pomislil, da so bili le pohodniki. Pa niso bili, tudi pohodnice so prispevale svoj delež k tako lepemu številu. Kar četrtina od skupaj 83 imen, točneje 21, je bilo pohodnic.

V povprečju je bilo tako 14 udeležencev na pohod. Ni lahko skrbeti za toliko planincev poleg vseh logističnih stvari, vključno s hrano in pijačo, prenočevanjem, spremljevalnim vozilom in vsem ostalim. In to vse zastonj , za »hvala lepa«.

Življenje ubira čudna pota in nas ne sprašuje, če nam je prav ali ne. Nekaj pohodnikov žal nikdar več ne bo videlo Aljaževega stolpa. A bili so del te druščine in s spoštovanjem se jih vedno spomnijo na pohodih.

Pa še o vremenu. Ta je krivec za marsikatero nevšečnost v hribih . Tudi »Triglavci«  ne morejo uiti njegovim muham. Od soparnega ozračja do orkanskega vetra, od sončne pripeke do dežja je segal vremenski spekter in krojil razpoloženje in tempo na pohodih, včasih pa neusmiljeno predčasno končal dobro zamišljeno turo.

Udeleženci pot od Logatca prek Triglava do Rudnega polja na Pokljuki, ki je cilj zadnjih nekaj let, prej pa dolina Vrata, dobro poznajo. Tistim, ki pa bodo s pohodniki le v mislih in morda ob zemljevidu, pa za lažje iskanje najbolj markantnih točk na poti:

Logatec, Medvedje Brdo, Idrsko, Sivka, Bevkov vrh, Cerkno, Labinje, kjer se 1. dan hoje konča. Naslednji dan se začne s Poreznom, nato Petrovo Brdo, Baško sedlo in zatem do bližine Bohinjske Bistrice, kjer prenočijo drugič. Tretji dan pa najprej iz spodnje v zgornjo bohinjsko dolino do Srednje vasi, sledi Uskovnica (spremljevalni kombi se parkira) in do doma Planika pod Triglavom. Prenočevanje v domu, zjutraj pa naskok na triglavske strmine. Aljažev stolp je tisti magnet, ki vabi planince že precej več kot stoletje, zato je to vrhunec pohoda. A vedno je v hribih še spust- mimo doma na Kredarici in Vodnikove koče in šele ob avtobusu, ki čaka pohodnike na Rudnem polju, si lahko res oddahnejo.

Pogum velja, še več volja, zdravje pa sploh šteje, če smo že ali bi šele radi postali del velike družine  Triglavcev iz Logatca. Še enkrat pa zahvala v imenu vseh vodji pohodov –Janezu Slabetu.

Logatec, julij 2012                                                              Zvonka-Vidic-Petrovčič