Vtisi s pohodov

STRORŽIČ

15. 6. 2025

št. udeležencev: 10

vodja: Sebastjan Bašek

Dne 15. 6. 2025 ob 6h se nas je 10 članov PD Logatec pred Krpanovo tržnico zbralo za pohod na vrh Storžiča. 

S kombijem in enim avtom smo se odpravili proti štartnem mestu, ki je bil v vasi Bašelj.

Štart pohoda je bil točno ob 7h, pot se je začela proti cerkvi svetega Lovrenca. Pot smo nadaljevali proti Storžiču, ki se je zelo strmo povzpela na 1570 nadmorske višine. Zaradi lepega vročega vremena smo imeli čudovite poglede na Julijske Alpe. Po dobrih 3urah in pol hoje smo prispeli na križišču,kjer nas pot vodi levo proti planšariji Javornik, desno pa poti h koči planinskemu domu Kališče.

Seveda smo se odpravili proti planšarski koči Javornik, ker bi tam nadaljevali pot po žlebu na vrh Storžiča, vendar zaradi podora poti ter nevarnosti padajočega kamenja smo bili primorni vrniti se nazaj na križišče ter nadaljevati pot h koči Kališče ter tam nadeljevati pot na Storžič. Vendar se je del ekipe zaradi izmučenosti ter vročinskega vala odločila za povratek v dolino. Ekipa 6 planincev pa smo nadaljevali pot naprej. Zaradi vse močnejšega sonca, ki nas je stalno spremljal, smo se skupno odločili, da pot nadaljujemo samo do koče Kališče ter izpustimo vrh Storžiča, saj se je temperatura povzpela vse do 31 stopinj. Ob koči smo se okrepčili ter po analizi poti, ki smo jo hodili dobrih 6ur skupaj, naredili sestop v dolino na startno izhodišče-parkirišč, kjer smo imeli kombi ter avto parkiran.

Pot  je bila dolga 8h ter dobrih 16 kilometrov, naredili smo 690 višinski vzponov. Ponosno smo prišli v dolino,veselo utrujeni, a ne poraženi. Dogovorili smo se, da neosvojen vrh definitivno ponovimo, vendar iz druge smeri.

Domov na startno pozicijo smo prišli ob 16.30.

foto tu

GLINŠČICA

7. 6. 2025

št. udeležencev 19

vodnik Rudolf Janez 

Po avtocesti smo se zapeljali do izvoza Kozina, nakar smo zavili v smeri Krvavega potoka, kjer smo pričeli naš pohod.

Najprej skozi vas Mihele, nakar smo se priključili trasi bivše železniške proge Trst- Kozina, ukinjene 1958. Na poti je kar nekaj predorov in mostov. Obledele table so nas opomnile da smo že v Italiji. 

Na označenem odcepu smo zapustili traso in spustili do majhne vasice Botač. Prečili smo Glinščico in se povzpeli do cerkvice Marije na Pečeh, od kjer je lep razgled. Pri koči Premuda smo si vzeli kar nekaj časa za oddih. Po krožni poti smo se vrnili na traso, kjer smo morali biti pazljivi zaradi velikega števila kolesarjev. Končali smo zopet v Krvavem potoku.

Še osvežitev pri Mahniču v Kozini in nato pot proti domu.

foto tu

 

GOLICA II.

3. 6. 2025

št. udeležencev: 7

vodja: Simona Dernulc

V juniju smo logaški planinci ponovili pohod na Golico, tokrat med tednom, da bi se izognili gneči. Tudi tokrat je bilo izhodišče Križevec. Ker je bila vremenska napoved za severozahod Slovenije bolj slaba, je ta pristop v mokrem vremenu lažji od pristopa iz Savskih jam. Že na planini Pusti rovt se je videlo, da sta vrhova Male Golice in Krvavke v megli, pa smo vendarle še upali, da bosta veter in sonce premagala meglo. To se žal ni zgodilo, je bila pa vidljivost dovolj dobra, da smo se podali po grebenski poti do vrha Golice. Razgledov žal ni bilo, razen na začetku na avstrijsko stran, smo pa kljub vsemu lahko še občudovali narcise v višjih legah. Na vrhu Golice smo se zadržali samo kratek čas in se odpravili v toplo zavetje koče. Megla se je malo dvignila, tako da smo vendarle imeli nekaj razgleda na kočo in jeseniško stran. Po malici v koči smo se po stezi, ki preči pobočje Krvavke in Male Golice, odpravili nazaj do sedla Suhe in od tam na izhodišče.

Čeprav vreme ni bilo idealno, smo bili na koncu veseli, da smo kar najbolje izkoristili pohodniški dan in se suhi vrnili v dolino.

CRES, LOŠINJ

23. - 29. 5. 2025

št. udeležencev: 19

vodja: Renato Ribič, RR Tours

V PD Logatec nadaljujemo s tradicijo pohodništva po hrvaških otokih in letos sta bila med 23. in 29. majem na sporedu Cres in Lošinj v organizaciji RR Tours. Otoka sta z neokrnjeno naravo pravi raj za pohodništvo, ob našem obisku je cvetje bujno cvetelo in omamno dišalo, vsak dan pa smo si po pohodih privoščili osvežujoče kopanje v čistem morju.

Iz Logatca smo se odpravili v hladnem in deževnem vremenu, do Cresa smo se pripeljali s trajektom iz Brestove. Na Cresu pa nas je pričakalo suho toda zelo vetrovno vreme, zato smo si prvi dan samo na hitro sprehodili po vasici Martinšćica, kjer smo se utaborili za teden dni.

Že naslednji dan nas je pričakalo sončno vreme, ki je vztrajalo do konca našega potepanja. Če smo imeli srečo z vremenom, pa je nismo imeli s prevozom, saj se je avtobus pokvaril že na poti do prvega izhodišča. Ker pa Cres nudi obilico pohodnih poti, je vodja Renato Ribič hitro našel načrt »B« in tako smo najprej preko vasi Grmov obiskali Bibino, 298 m visok hrib na jugu Cresa. Z razglednega vrha, od koder smo občudovali kvarnerske otoke, smo se spustili do cerkve sv. Kuzme in Damjana, od tu pa po pohodniški pot Via Apsyrtides nazaj do hotela.

Nadaljevali smo z obiskom hriba Helm (482 m), ki smo ga obiskali preko vasi Vidovići. S hriba smo imeli razgled na Vransko, ki je vir pitne vode in zato zaprto za obiskovalce.

Sledil je obisk severa Cresa, ki se imenuje Tramuntana. Podnebje na tem delu otoka je subkontinentalno in se razlikuje od južnega, sredozemskega, zato je tudi rastlinstvo bujnejše. Sprehodili smo se po gostem gozdu visokodebelnih dreves (hrast, kostanj) in se vrnili v vas Beli, kjer deluje središče za zaščito beloglavega jastreba. Sprehodili smo se do pečin z gnezdišči, vendar ta dan nismo imeli sreče in se nam beloglavi jastrebi niso pokazali. Na poti domov smo se ustavili še v mestu Cres.

Naslednja dva dneva smo pohajkovali po Lošinju. Na poti do Lošinja smo imeli srečo in z avtobusa beloglave jastrebe videli čisto od blizu, saj smo jih zmotili pri malici. Prvi dan smo s hojo pričeli v Nerezinah in se po stezi princa Rudolfa povzpeli do cerkve sv. Nikole od tam pa do najvišjega vrha Lošinja – Televerine (588 m). Sestopili smo v smeri zaprtega planinskega doma do Osorja. Drugi dan Lošinja je bil manj zahteven, saj je potekal večinoma ob morju. Iz mesta Mali Lošinj smo se sprehodili do mesta Veli Lošinj, tu pa smo vendarle malo zagrizli v klanec in se povzpeli do Kalvarije (201 m), od tu pa po krožni poti nazaj v Mali Lošinj.

Naše bivanje na Cresu je vse prehitro minilo in zadnji dan smo se na poti domov ustavili še na prelazu Križići, ki je izhodišče za hrib Sis (639 m). Del skupine se je v družbi beloglavih jastrebov odpravil na vrh, drugi del skupine pa se je sprehodil po prelazu in ujel še zadnjo možnost za nabiranje zelišč. Iz Meraga smo se s trajektom odpravili na Krk, od tam pa na celino, po prihodu v Sloveniji pa je – zopet deževalo.

foto tu

 

GOLICA

17. 5. 2025

št. udeležencev: 10

vodja: Simona Dernulc

Kljub neobetajoči vremenski napovedi se nas je deseterica logaških planincev opogumila in se podala na Golico v najlepšem mesecu, ko jo krasi morje cvetočih narcis. 

Za izhodišče smo si izbrali Križovec, vendar so nam načrte prekrižali jeseniški redarji, ki so cesto zaprli za promet. To nam ni vzelo poguma in pohod smo pričeli pri domu Pristava v Javorniškem Rovtu. To nam je pot podaljšalo za celih 10 kilometrov in 400 višinskih metrov. Pot do sedla Suha je ob prijetnem pogovoru hitro minila. Na sedlu smo se na hitro okrepčali, nato pa zagrizli v strmino Male Golice. Pot je grebenska in lepšali so nam jo lepi razgledi in cvetoče narcise. Na Mali Golici smo zajeli sapo, nato pa nadaljevali po grebenu mimo Krvavke do vrha Golice. Višje je bilo narcis manj, so nam pa družbo delale bele snežinke. Sestopili smo do koče in si privoščili pošteno malico na toplem. 

Nazaj proti sedlu Suha smo se vrnili po neoznačeni stezi, ki prečka pobočje. Ker je bila pot ravna, smo lahko več časa namenili fotografiranju in občudovanju narcis. Po vrnitvi k domu Pristava, smo si na toplem soncu privoščili še zadnje okrepčilo pred odhodom domov. Na poti do doma nas je pošteno opral dež, tako da smo v enem dnevu doživeli skoraj vse možne vremenske pojave, pa vendar smo odnesli suho kožo.

Planinci smo preživeli še en čudovit dan v gorah in ponovno smo zaključili, da bi bilo res škoda ostati doma.

foto  tu

 

GOLI VRH

3. 5. 2025

št. udeležencev: 14

vodja: Sebastjan Bašek

3. maja se je 14 planincev ob 8h zbralo pred Krpanovo tržnico v Logatcu, na pot smo se odpeljali  z dvema kombijema.

Štartno mesto je bilo veliko parkirišče pod Veliko babo, ki je tudi izhodišče za Češko kočo.

Nekje na sredi velikega parkirišča se v levo odpre prehod, ob katerem so planinske oznake za Veliko Babo, Goli vrh. Pot začnemo po kolovozu, ki nas pripelje na rob travnika. Mi nadaljujemo naravnost, do dobro vidnih tabel na bližnjem razpotju, s katerega nadaljujemo naravnost v smeri Velike Babe in Golega vrha. Pot nas še vedno vodi po kolovozu, ki je še vedno položna, v nadaljevanju pa se prečno vzpenja. Na žalost nas zaradi prehudega naklona poti zapustita dva planinca, ki se po isti poti vrneta na izhodišče. Kolovoz, po katerem hodimo se nato spremeni v pešpot, ki se razmeroma strmo vzpenja skozi gozd. Po približno uri in pol hoje stopimo iz gozda na opuščeno in precej zaraščeno Jenkovo planino, kjer je tudi razpotje. Tam si vzamemo kratko pavzo za hitro okrepčilo z vodo in prigrizkom.
Nadaljujemo levo po sprva za spoznanje slabše vidni stezici, ki se prečno vzpne proti severozahodnemu delu planine. Pot naprej preide v gozd, kjer se začne strmo vzpenjati po pobočjih Golega vrha. Višje gozd postane nekoliko redkejši, pot pa nam ponuja vedno več razgleda. Še nekoliko višje dokončno stopimo iz gozda in vse bolj razgledna pot nas v 5 minutah nadaljnje hoje pripelje na Goli vrh.

Na vrhu si vzamemo čas za občudovanje vrhov ter malico in skupna slikanja.

Po dobrih 30 minutah se odločimo za spust nazaj na izhodiščno mesto, po isti poti kot smo prišli.

Čas hoje v obe strani nam je vzelo približno 5 ur.

Analizo pohoda pa smo naredili v hotelu Kočna, kjer smo si izmenjali mnenja o pohodu.

foto tu

JETRBENK

27. 5. 2025

št. udeležencev: 16

vodja: Mrak Alenka

Jetrbenk (774m) je razgledni vrh nad Medvodami. Imenuje se po vitezih Jetrbenških, ki so pod njegovim vrhom imeli grad. Znani so pod imenom "roparski vitezi", saj so od tu hodili na roparske pohode. Gradu že dolgo ni več, je pa na tem koncu speljana označena pot imenovana Po poti roparskih vitezov, ki smo jo delno prehodili.

Zbralo se nas je šestnajst pohodnikov, na pot smo šli v nedeljo 27. maja.

Na pohod smo se tokrat odpravili z javnim prevozom, saj so povezave z Medvodami ugodne. Od avtobusne postaje v Medvodah smo se odpravili proti Preski in nato po gozdovih do vasi Žlebe. Nad vasjo smo ob cerkvici Sv.Marjete občudovali razgled po Gorenjski, nato pa se malo bolj strmo povzpeli na vrh Jetrbenka. Bil je čudovit sončen dan, v bližini smo zagledali vrh Sv. Jakoba, pa smo se odločili, da osvojimo še ta vrh. Ni nam bilo žal za malo daljšo pot kot smo planirali, saj oba vrhova nudita obširne razglede.

Pot nazaj nas je vodila po istih stezah. Vsega skupaj smo hodili 5 ur. V Medvodah smo si privoščili še sladoled, nato pa nas je avtobus odpeljal proti domu.

foto tu

 

DELOVNA AKCIJA RAZGLEDIŠČE

26. 4. 2025

št. udeležencev: 18

26. aprila smo na razgledišču pod Srnjakom odstranili dotrajano varnostno ograjo in jo zamenjali z novo. Očistili smo tudi podrast in  posuli dostopno pot s sekanci.

Z odpadlim lesom smo napravili kres, ki naj bi zagorel na predvečer 1. maja.

Na akciji je sodelovalo 18 prostovoljcev.

Janez Rudolf

Jernej Rus

Milan Šram

Sonja Rahne

Luka Jezerčič

Matjaž Verbič

Ivan Gostiša

Zdenka Gostiša

Luka Gostiša

Blaž Gostiša

Jože Rožmanc

Viktor Šen

Marinka Istenič

Franc Nagode

Jože Rupnik

Vera Rus

Drago Mivšek 

Grega Rožmanc

foto tu

 

RATITOVEC

21. 4. 2025

št. udeležencev: 20

vodja: Simona Dernulc

Na velikonočni ponedeljek se nas je 20 planincev odpravilo na Ratitovec. Namenili smo se prehoditi pot Soriška peč – Kremant – Altemauer – Krekova koča na Ratitovcu – Prtovč. Zaradi manj ugodne vremenske napovedi smo se poti lotili v Prtovču, saj bi v primeru dežja lahko hitreje prišli nazaj na izhodišče. Ubrali smo pot čez Razor, ki je mestoma precej strma. Po slabih dveh urah hoje smo ob spremljavi kukavice dosegli kočo na Ratitovcu, kjer smo se okrepčali in preverili vremensko napoved. Ker je bila ugodna, smo nadaljevali v smeri Altemauerja, nadaljevali po grebenu do Kremanta in se počasi spustili v gozd in pohod zaključili na Soriški peči. Na poti smo občudovali razglede po KSA, Karavankah, Škofjeloško-Cerkljanskem hribovju in Julijcih. Le Triglav se nam je ves čas skrival za oblaki. Občudovali smo lahko tudi prvo pomladno cvetje: reso, žafrane, spomladanski svišč in jetrnik, v senčnih predelih pa smo naleteli še na posamezne zaplate snega.

Bili smo zadovoljni, da smo lahko izkoristili avtobusni prevoz in imeli izhodišče na enem koncu, cilj pa na drugem koncu Ratitovca. Logatčani smo nanj prinesli lepo vreme!

foto tu

VETRNIK

13. 4. 2025

št. udeležencev: 13

vodja : Simona Dernulc

VETRNIK (709 m) je upravičil svoje ime (in nas dodobra prepihal) Na cvetno nedeljo, 13. aprila, se nas je 13 logaških planincev podalo na Kozjansko. Izhodišče pohoda je bil trg Kozje. Za ogrevanje smo se mimo izvira zdravilne vode izpod grebena Brediča podali do ruševin gradu Kozje. Na informativni tabli smo lahko prebrali legendo o nastanku imena Kozje. Na skalnem Brediču nad dolino Bistrega grabna je stal grad s hudobnimi gospodarji. Še hujši od njih pa je bil zmaj, ki je bival v globoki jami v Bister grabnu. Enkrat letno se je prikazal iz brloga in ljudje so mu morali žrtvovati najlepšo mladenko. Z leti so ljudje ugotovili, da zmaj slabo vidi in so mu namesto mladenk dajali že kar starke, potem pa že kar kakšno žival, a zmaj ni zaznal razlike. Sklenili so, da se ga bodo rešili za vedno. Ubili so staro kozo, jo odrli in njen meh napolnili z živim apnom. Zmaj jo je, nič hudega sluteč, pohrustal, potem pa ga je močno zažejalo. Ko se je napil vode iz Bister grabna, ga je zapeklo v drobovju. Zamahnil je z mogočnim repom in za večno izginil v breznu. Tla so se zatresla in grad se je znašel v ruševinah.

Sestopili smo v smeri Bistrega grabna in na poti mimo Kroflnovega mlina smo naleteli na prijaznega člana Muzejskega društva Kozje, ki nam je odprl mlin, v katerem predstavitev zgodovine Kozjega in razstava predmetov iz preteklosti in tako dobili pristen stik s krajem.

Nadaljevali smo v smeri Vetrnika (709 m), domačini ga imenujejo tudi Županove njive. Pod vrhom se nahaja suhi travnik, kjer se v sklopu Kozjanskega parka trudijo ohranjati biološko raznovrstnost. Na Vrhu Vetrnika je kaj videti, saj je vrh gol in nudi razglede na vse strani, ki so razloženi s 360 stopinjsko razgledno ploščadjo. Najdemo tudi klopco ljubezni, daljnogled in vetrno harfo. Harfa je oblikovana v obliki dlani, ki objemata kozjansko jabolko. Ker je Vetrnik upravičil svoje ime in je na vrhu močno pihal veter, harfa pa veselo igrala, smo se na hitro razgledali, pomalicali in se po krožni poti vrnili nazaj v Kozje. Sprehodili smo se skozi trg, nato pa se prepeljali do Lesičnega in po mehki planinski poti povzpeli do trga Pilštanj.

V Pilštajnu smo se najprej sprehodili po označeni poti skozi trg. Ogledali smo si ajdovsko ženo (enega izmed mnogih skalnih osamelcev), pranger (sramotilni steber), obhodili grajski grič in si malo odpočili pri kipu sv. Eme, ki izvira iz tega gradu. Skozi Pilštanj poteka tudi romarska pot sv. Eme (ki ima točko tudi na Vrhu Sv. Treh Kraljev). 

Za konec smo se podali še na Vina goro, ki je ime dobila po vinu in vinogradih, ki so jih nekoč obdelovali na pobočjih gore. Na vrhu naj bi bila tudi energijska točka, mi pa smo predvsem občudovali razgled na Sotelsko gričevje in hrvaško Zagorje.

Čeprav si nas večina Kozjansko predstavlja kot lepo zaobljene griče z razpršeno poselitvijo, smo na pohodu spoznali, da znajo biti pobočja precej strma in so nas pošteno utrdila. Naš trud je bil poplačan z lepimi razgledi, gozdove, ki so že bili obarvani z nežno zeleno barvo spomladanskega listja pa so dodatno popestrile cvetoče divje češnje. S pomočjo številnih informativnih tabel smo lahko dobili veliko informacij tako o zgodovini kot o živalstvu in rastlinstvu, sklenili pa smo, da se moramo še vrniti v te prelepe konce.

foto tu

POT 7 SLAPOV

6. 4. 2025

št. udeležencev: 24

vodja: Tina Korenč

V nedeljo 6.4.2025 se je 24 planincev naužilo lepot Istre. Prehodili smo 15 km dolgo krožno pot v Buzetskem kanjonu. Pot poteka skozi sotesko reke Drage in Mirne, kjer je voda ustvarila jezerca, brzice in slapove. Steza je lepo speljana ob reki, čez mostičke, vsi smo brez težav prišli do Napoleonovega mostu in naprej do vasi Kotli, kjer smo imeli daljši postanek. Nadaljevali smo ob reki Mirni še do zadnjih dveh slapov, po dolini. Pred koncem poti smo še trikrat prečkali reko Mirno, brez da bi se zmočili. Po skoraj 6 urah smo pot zaključili, kjer smo začeli. Za konec smo v mestu Buzet obiskali še destilarno gina in rakij Aura, kjer ni manjkalo niti sladkih dobrot. Imeli smo krasen sončen dan, skoraj vsi so to krasno pot prehodili prvič.

foto tu

MRZLI VRH

30. 3. 2025

št. udeležencev. 16

vodja: Rudolf Janez

Po dveh odpadlih pohodih zaradi slabega vremena smo upali, da v tretje bo pa šlo. Čeprav je bila še sobota deževna, pa je v nedeljo, ko smo se pripeljali v Žiri, nebo pokazalo svoj lepši obraz.

Sprehodili smo se skozi Stare Žiri, nakar nas je čakal krajši, strm klanec skozi Tabor. Planinska pot nas je pripeljala v prijetno vasico Breznica. Ob stezi smo naleteli na mejne kamne, ki so nakazovali Rapalsko mejo. (mejo med kraljevino Jugoslavijo-SHS in Italijo) 

Na Breznici smo zapustili markirano pot in se preko travnikov in gozdov povzpeli na razgledno Lacmanovo Sivko.

Travniki so bili polni škrlatno modrega žafrana. Prava paša za oči.

Z vrha smo že videli Planinsko kočo Mrzlk, ki smo jo kmalu dosegli. Prijetni oskrbnici sta nas lepo sprejeli in seveda postregli.

Kot zanimivost, na TV smo v živo videli Domnov rekord v Planici.

Po krožni poti skozi Jarčjo dolino, mimo cerkve Sv. Ane in Ledince smo se ob bregu Sore vrnili v Žiri. Preživeli smo lepo nedeljo v prijetni družbi. 

foto tu

 

HLEVIŠKA PLANINA

8. 3. 2025

št. udeležencev: 17

vodnik:  Rudolf Janez 

Na tokratni pohod smo se logaški planinci odpeljali z javnim prevozom. Z rednim avtobusom smo se zapeljali v smeri Idrije. Izstopili smo v Podroteji, kjer smo pričeli naš pohod.

Preko dokaj majave viseče brvi smo prečili reko Idrijco in se po njenem levem bregu sprehodili ob Rakah. Naša pot je kmalu zavila desno in se začela dokaj strmo dvigovati. Ko smo dosegli razgledno točko, Prižnico, se je strmina umirila. Prijetna steza nas je skozi gozd pripeljala na vrh Čekovnika (762m). Dan je bil lep, razgled čudovit, tako da smo kar nekaj časa ostali na vrhu.

Z vrha smo že videli vrh Hleviške planine in kočo pod njim.

Nekaj krajših spustov in vzponov in prispeli smo na vrh Hleviške planine (907m). Po krajšem postanku smo se spustili do koče in si vzeli daljši odmor ter privoščili dobrote iz njihove kuhinje.

Po lovski poti smo se spustili v Idrijo ter pričakali avtobus, ki nas je varno pripeljal v Logatec. 

Morda kot zanimivost, med najstarejšim udeležencem, Viktorjem, in najmlajšim, Žanom, je kar 80 let razlike!

foto tu

 

KOMNA

15. 2. 2025

št. udeležencev: 16

vodja: Tina Korenč

V soboto, 15. 2. 2025, se nas je 16 planincev ob 7. uri zjutraj odpeljalo iz Logatca proti Bohinju, do parkirišča pri slapu Savica. Bilo je kar hladno, kazalo je minus 6, sonce se je skrivalo visoko nad sivim pokrovom oblakov. Bilo pa je sveže pobeljeno, na izhodišču za okras, višje kot smo šli pa je bila tudi zima malce bolj radodarna. Do Doma na Komni smo premagali 48 serpentin in še kar nekaj dodatnih, ki so jih pozabili označiti. Dom na Komni je bil še vedno bolj v megli, zato smo se v lovu za sončno zimsko idilo odpravili še do koče pod Bogatinom. Po treh urah smo si že zaslužili počitka in malice, za katero sta najbolj prijazna mlada oskrbnika Koče pod Bogatinom zaslužila Mišelinovo zvezdico.-))), seveda pa smo bili nagrajeni tudi s sončkom in krasnimi zimskimi razgledi na Spodnje Bohinjske gore, Lanževico in ostale vrhove, ki obkrožajo Planino na Kraju. Po obveznem skupinskem fotografiranju, smo se odpravili v dolino. Med sestopom nas je malce vznemiril hrup helikopterja, kaj se je zgodilo, pa smo izvedeli v dolini. Nedaleč od tam, kjer smo bili, pod Bogatinskem sedlom, se je sprožil plaz in zasul dva pohodnika, katera pa sta jo na srečo odnesla brez poškodb.

Mi smo vsi srečni in zdravi prispeli v dolino, zahvala gre pa tudi naši super voznici Lori, ki nas je varno pripeljala domov.

foto tu

ČAVEN

8. 2. 2025

št. udeležencev: 15

vodja:  Janez Rudolf

Že vrsto let se planinci na kulturni dan, 8. februarja, odpravimo na Čaven. Čez Hrušico, skozi Col, smo se zapeljali do kamnoloma v bližini Predmeje. Po Srednječavenski poti smo se najprej povzpeli do koče na Mali gori. Koča je bila zaprta, mi pa smo si v njenem prijetnem okolju privoščili malico in počitek. 

Nadaljevali smo v smeri Kuclja (1237m), s katerega so se odpirali lepi razgledi. Z vrha smo se spustili do koče Antona Bavčerja, kjer pa smo bili začuda, edini obiskovalci. Običajno se na ta dan tare pohodnikov. In razlog? Pohod je bil prestavljen na naslednji dan (dogodki v Novi Gorici), ki pa je bil bolj deževen, mi pa smo imeli prijeten, sončen dan.

Čakal nas je še spust do Predmeje. 

Na Otlici smo se ustavili v gostišču, se okrepčali in opravili "analizo".

foto tu

BEVKOV VRH

2. 1. 2025 

Št. udeležencev: 8

Vodnik: Rudolf Janez 

Na prvi pohod v letu 2025 smo se logaški planinci odpravili na Bevkov vrh, ki ga sicer obiskujemo že nekaj let. Slabša vremenska napoved je oklestila število pohodnikov, vendar se je kasneje vreme izkazalo še za kar spodobno.

Pohod smo pričeli v Sovodnju. Po začetnem, bolj strmem vzponu po cesti, nas je markirana pot skozi gozd pripeljala v zaselek Lanišče. 

Na križišču smo zavili levo po malo daljši poti. Pri Slabetovi domačiji smo se pridružili pohodnikom, ki so prihajali iz različnih smeri. 

Po malici in počitku smo se odpravili do sirarne Na Ravan, kjer smo se že po tradiciji, oskrbeli z njihovimi dobrotami.

Nekaj kapelj dežja, ki pa je hitro ponehal, nas je spremljalo, ko smo se mimo Nove Oselice po cesti spustili do Sovodnja. Pot skozi gozd po rapalski meji smo zaradi blata raje izpustili.

Upam, da se vidimo drugo leto!

JAKOBOVA POT - PRIMORSKA VEJA II .DEL

19. 1. 2025

Število udeležencev: 26

vodja pohoda: Alenka Mrak

 Z avtobusom smo se prepeljali na Vrhniko, kjer smo lani končali prvi del primorske

veje Jakobove poti. Vožnja je bila kratka, a polna smeha, saj se šofer ni mogel

načuditi tolikšnem številu potnikov v nedeljo zjutraj. Od avtobusne postaje smo krenili

mimo Cankarjeve rojstne hiše na Sv.Trojico , nadaljevali do Starega Malna, se

povzpeli na Strmico in se mimo novega dela industrijske cone vrnili v Logatec. Pot

nas je pretežno vodila po gozdovih, bila je zelo razgibana. V Starem Malnu smo si

vzeli odmor za počitek in »kavico«. Hodili smo 4 ure.

Dan sicer ni bil s soncem obsijan, kljub temu smo bili dobro razpoloženi. Ugotavljali

smo, da velik del poti še nismo poznali, čeprav je v naši bližnji okolici.

 

___________________________________________________________________________________ 

 

2024

JAVORNIK

22. 12. 2024

Št. udeležencev:  8

Vodnik:  Rudolf Janez 

V hladnem nedeljskem jutru smo se zapeljali do Črnega vrha, izhodišču našega pohoda. Označena pot nas je najprej pripeljala na Šajsno ravan, kjer nas je "pozdravila" močna burja ki je gradila snežne zamete. Tu nas je dohitela trojica mlajših pohodnikov, ki je zamudila jutranji odhod iz Logatca. V zavetju gozda, ki nas je malo obvaroval pred burjo, smo prispeli do planinske koče, ki pa je bila nabito polna. Nekako smo se znašli in se pogreli v prijetnem zavetju koče.

Pred kočo smo si ogledali krajšo slovesnost v spomin na dogodke iz 2. sv. vojne. Vsa čast govorcem, pevcem in praporščakom, ki so vztrajali na burji in mrazu.

Po krožni poti smo se vrnili v Črni vrh. 

 

ŠPIČASTI VRH 21. 4. 2024 

Št. udeležencev: 19 

vodnik: Janez Rudolf 

V čudovitem, sicer nekoliko hladnem jutru, se je skupina planincev (19) zbrala na običajnem mestu "pri Krpanu" in se z avti odpeljala v smeri Črnega vrha in Cola. Izhodišče pohoda je bilo pri "Cencu". Najprej smo se povzpeli na Špiček (986m), domačini mu pravijo Špečk. Na vrhu stoji križ v čast Sv. Hubertu in lepo število klopi. Lep razgled po Vipavski dolini in še kje, nam kar ni dal da bi nadaljevali, vendar, počasi je bilo treba vstati in nadaljevati pohod. Del poti smo se vrnili po isti poti. Nadaljevali smo v smeri Špičastega vrha (1128m). Vrh je sicer poraščen, vendar so to težavo rešili z 13m visokim stolpom. Ker smo imeli lepo vreme je bil razgled z vrha enkraten. Po labirintu gozdnih poti smo se vrnili na izhodišče. Vmes smo si (od daleč) ogledali bunker Alpskega zidu. Bili smo si enotni, da smo v teh turbolentnih vremenskih spremembah, izbrali to lepo nedeljo za pohod. 

foto tu