Vtisi s pohodov

 

 

2020

15. POHOD    8. ETAPA NPP KORITNICE - SNEŽNIK - GRAD SNEŽNIK

 05. - 06.  09. 2020

VODJA POHODA: Nejc Rus

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 14

Notranjska planinska pot (NPP), ki so jo trasirali logaški planinci že pred mnogimi leti, nas vodi po obsežnih prostranstvih Notranjske preko vseh višjih bolj poznanih vrhov. Vodnik Nejc je traso razdelil na etape in letos smo "obdelali" osmo, ki je  bila najdaljša doslej. Zahtevala pa je še dodaten logističen podvig, saj si z javnim prevozom nismo mogli pomagati. Pešačenje  smo začeli nekaj kilometrov naprej iz Koritnic. Triurna pot preko gozdov proti Sviščakom je v dobri družbi hitro minila. v koči na Sviščakih, ki je obnovljena, smo se odpočili in potešili naše želodčke. Ker smo imeli dovolj časa, sonce pa je še prav poletno grelo, smo odhod proti vrhu Snežnika preložili na popoldne. v nahrbtnike smo zložili še vso prtljago, ki je do tedaj nismo potrebovali in se je vozila v spremljevalnem avtu, voznica Vera Rus pa se nam je pridružila pri vzponu na t.i. Notranjski Triglav. Na počivališču pred vršnim delom so bila nacepljena drva za oskrbo koče. Kar zajeten kupček smo zbrali na vrhu, saj  je vsak po svojih močeh  prispeval k temu. Dobri dve uri hoje sta nas užejali, a smo to hitro rešili. Imel smo še v izobilju časa v poznem popoldnevu, da se naužijemo razgleda , ki je segal od Julijcev, Karavank, Kamniških Alp, Posavskega hribovja, prek Gorskega Kotarja do Kvarnerja, Istre, Primorja, Dolomitov. Res razgledna točka, vredna obiska. Svoje je pripomoglo še jasno vreme brez oblačka in tako smo lahko občudovali veličasten sončni zahod. V koči smo prespali, zjutraj pa smo pot nadaljevali proti Loški dolini, razen voznice Vere, ki se je spustila na Sviščake do avta in se po cesti pripeljala do Leskove doline. Ostali udeleženci smo potrebovali 3 ure za spust po dokaj strmi kamniti poti do gozdne meje in potem po gozdu ter delno po cesti do malo poznane Leskove doline, kjer stojijo veliki objekti za gozdarje in upravno poslopje. Že dolga leta je to zapuščeno, saj je princip dela v gozdu drugačen.  Po daljšem počitku so se Vera in še dve voznici, ki sta imeli avta v Koritnicah,  po labirintu gozdnih poti odpeljale, ostali smo nadaljevali pot proti gradu Snežnik. Večinoma je pot markirana po gozdni cesti (samo za gozdarje), delno pa po gozdu. Štiri ure hoje po obsežnih gozdovih bi brez dobre družbe minevalo še počasneje, tako pa smo ob večkratnih počitkih pot zmogli. Logistika je delovala kot naoljen stroj (četudi brez signala za telefon) in nas je Vera na cesti "ujela" in nas oskrbela s tekočino ter ponudila prevoz morebiti preveč utrujenim, pa smo kar vsi trmasto vztrajali na pešačenju. Na poti je zanimiva točka Luizin kamen (Luisen Stein) iz časov graščakov.  Bujna vegetacija je izničila delo markacistov in nam oteževala pot zadnjo uro hoda. A z vztrajnostjo smo premagali tudi to težavo.  Na posestvu gradu Snežnik so nas počakale voznice in nas prepeljale domov.

 

14. POHOD    33. POHOD LOGATEC TRIGLAV

 15-18. 08. 2020

VODJA POHODA: Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 15

 Letošnji, že 33.pohod Logatec Triglav je zaradi virusa nekaj časa »visel v zraku«, vendar smo ga z previdnostnimi ukrepi vseeno uspeli. izpeljati . 15.avgusta se nas je 15 pohodnikov ob petih zjutraj podalo na pot. Pohod poteka že leta po ustaljeni trasi. Prvi postanek je v Žibršah, kjer nas Rado in soproga postrežeta z okusno ocvirkovco, kavo in...Nato pa po asfaltu skozi Dole, Gore, Razpotja, Ledin do Sivke, kjer smo si privoščili kosilo. Vmes smo se za krajši čas ustavili pri vikendu Janeza Slabeta. Po vzponu na Bevkov vrh je sledil še spust v Cerkno. Vmes prva ploha. Prespali smo pri domačiji Obid v Labinjah kot že toliko let doslej. Drugi dan je bil za jutranje ogrevanje vzpon na Porezen. Na Petrovem brdu nas je stari znanec Rudi postregel z okusno enolončnico. Po strmem kolovozu in mulaterah smo prišli do prelaza Vrh Bače . Vmes še ena ploha. Planinska pot do Bohinjske Bistrice je bila od nalivov vsa razrita. V vas Studor smo prispeli pred mrakom, tam smo tudi prespali. Še prej pa žar. Zjutraj, po krepkem zajtrku, smo se poslovili od gostiteljice Anice in zagrizli proti Uskovnici . Pri Koči na Uskovnici smo si oprtali nahrbtnike, kajti spremljevalni kombi nas bo čakal šele naslednji dan na Rudnem polju na Pokljuki. Pot mimo planine Konjščice, prevala Studor do Vodnikove koče se nam je kar vlekla in vlekla. Zaradi nevihte smo v koči vedrili dve uri. Na pol poti do Doma Planika, na Konjskem prevalu, pa še ena ploha, tokrat s sodro, na našo srečo kratkotrajna. V koči smo tudi prespali. Zgodaj zjutraj smo se v popolni opremi zbrali pred kočo. Pogled proti vrhu Triglava pa ni obetal . Zavit v megli, slaba vremenska napoved in izkušnje prejšnjega dne, kako je, če te ujame nevihta v visokogorju, je botrovala odločitvi, da gremo na Pokljuko, kjer nas je čakal avtobus. Prve kaplje dežja so začele padati že v Gorjah. Tu smo imeli postanek, da smo nazdravili 10. pohodu Frenka Nagodeta. Po prihodu v Logatec nas je v gostilni Tabor čakal odličen golaž. Čeprav je bilo nekaj grenkega priokusa, ker nismo dosegli vrha Triglava, smo si bili enotni, da smo ravnali prav. Triglav bo ponovno, kot že tolikokrat, spet pokazal svoj lepši obraz. Zahvala vsem ki so kakorkoli pripomogli, da se ta tradicija nadaljuje.

 

 Slike si lahko ogledate v galeriji

Dobra volja na pohodu pa je rodila še pesem o letošnjem pohodu: 

Logatec - Triglav

 

Vsako leto avgusta iz Logatca na Triglav

poda se planinc taprav.

Naj sonce pripeka,

ali dežek škrablja,

on pogumno stopa dalje,

se vremenu ne da.

Po poti gozdni,  po poti kamniti hodi v breg,

vsi čakamo višino, ker tam več ni greh.

Cigaletova potička

privabi nasmeh nam na lička.

Čez Dole in Gore naprej gremo,

se pri starosti Janezu  na Idrščku ustavimo,

kjer dušico si privežemo.

Pot pod noge urno vzamemo,

da čimprej na Sivko pridemo,

si klobase kranjske za kosilo privoščimo.

Čez Bevkov vrh v dolino,

potem pa spet grizemo strmino,

kjer Cvetka nam smokavc pripravi,

da lažje serjemo v naravi.

Drugi dan se poslovimo,

Porezen mimo lovske koče osvojimo,

se proslave Planincev Primorske udeležimo.

Še govorec vselej nas pozdravi,

ker to pač v planinski je naravi.

 

Veseli na Petrovo Brdo se spustimo,

kjer Rudi vedno se za nas potrudi,

mineštro nam ponudi.

Še župnik Mirko se oglasi,

ker doma je iz naše vasi.

Preden spet zagrizemo v višino,

v pozdrav s trobento Rudi zaigra Tišino,

mi pa po strmi vlaki odpravimo se dalje do lovske koče,

kjer nas čaka vsemogoče.

 

Na vrh Bače imamo vsi že mokre hlače,

v flaškah pa zmanjkal je pijače.

Včasih še kombi gor ne more,

preganjat nas začnejo hude more.

Žejni v Bohinjsko Bistrico odhitimo,

dovoljenje za odprti lov dobimo.

Ker bližnjice nam ne dovolijo,

po stari poti okoli riti v žep se vrtimo.

Utrujeni v Studor pricapljamo in

si s čevapi duška damo

ter popijemo vse, kar imamo.

Zjutraj vsi smo strumni in veseli

pot pod noge vzeli,

na Uskovnico se mimogrede podali,

kjer smo v ograjo ujetega bika reševali,

malomarnega lastnika pa  nekam poslali.

Po poti sem gori tudi jurčke nabiramo,

jih v koči za toplo meso zamenjamo.

Potem  pa nahrbtnike za Triglav pripravimo in se čez

Konjščico do Vodnika odpravimo.

Se tam do sitega najemo makaronov,

do Planike gre kot avion Antonov.

 

Na Planiki zdaj zbrani,

v sobici mali,

smo tole pesem napisali.

Kaj jutro nam prinese, ne vemo,

se lahko včasih tudi zgodi, da zaradi vremena na vrh ne moremo.

Ko jutro napoči, planinc logaški iz pojstle skoči,

po debati burni enoglasno se odloči,

vrh ti ostani sam tam vrh gore,

brez glave v skale se pač ne sme, četudi zaradi tega nas boli srce.

Z očaka v dolino se spustimo,

na Rudnem polju žig zasluženi  in majico dobimo.

Z avtobusom v naš logaški Tabor pridemo,

slasten golaž si privoščimo in na snidenje ob letu osorej si kličemo.

 

Triglavski poeti

avgust 2020

 

 

13. POHOD    SVAČICA

  09. 08. 2020

VODJA POHODA: Dušan Jozelj

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 7

 Prvotno načrtovan termin 02. 08. je bil zaradi slabega vremena prestavljen. 

Pohod smo začeli na Ljubelju(za nekatere je bilo to izhodišče že drugič v tej sezoni). Po poti, ki sledi nekdanjemu smučišču, smo se vzpeli do Zelenice. Pot smo nadaljevali pod Vrtačo in še sledili oznakam za Stol ( najbolj severna varianta). Precej pridobljene višine smo zgubili pri spustu, saj konfiguracija terena in gruščnati plazovi zahtevajo prilagoditev poti. Na sedlu Vatelca smo se usmerili s poti na Stol v desno proti cilju. Svačico, katere vrh leži že v Avstriji, smo dosegli po res strmi in izpostavljeni potki, kjer so nam bile v pomoč »bio zajle«. Razgled po okolici je res veličasten, Celovška koča leži kot na dlani, Stola s te perspektive ne poznamo, Karavanke proti vzhodu so se nam odkrivale s svojo neprijazno severno stranjo, prijaznejši pogled je na Gorenjsko ravan, kolikor je ne skrivajo nižji grebeni gora. Za njo pa Julijci vabijo s svojimi markantnimi vrhovi. Vrh smo hitro zapustili in se vrnili do Vatelce. Od tu pa smo za povratek izbrali nižjo, južnejšo varianto, po kateri so hodili pohodniki ob prečenju Karavank. Pod Vrtačo se poti združita. Sonce je žgalo na pobočju kamnite Vrtače, zato je bila osvežitev na Zelenici več kot dobrodošla, da smo lahko še opravili spust na Ljubelj, šoferja pa še vožnjo domov. 

Več slik si lahko ogledate v  galeriji 

 

12. POHOD   MATAJUR

  12. 07. 2020

VODJA POHODA: Janez Rudolf 

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 17

V zgodnjih jutranjih urah smo se mimo Tolmina zapeljali do zaselka Avsa nad Livkom. Od tu peljeta dve planinske poti. Odpravili smo se po levi poti, imenovana tudi stara pot. Pot je potekala skozi senčen gozd, nato po cesti in čez travnata pobočja, kjer  so se začeli odpirati razgledi proti Krnu in njegovim sosedom. Zadnji del je potekal po grebenu, večino po italijanski  strani, kajti državna meja Italijo in Slovenijo poteka ravno po grebenu.

Na vrhu smo si vzeli čas za oddih, malico in  razkošne razglede daleč naokoli.

Vračali  smo se po drugi poti in se na Idrski planini ustavili v sirarni,  kjer so nas prijazno sprejeli in postregli. Nekateri smo se oskrbeli z njihovim dobrim sirom.

Ostal nam je še strm spust do Avse, kjer nas je čakal prevoz in v poznih popoldanskih  urah smo se srečno vrnili v Logatec.

11. POHOD   PREČENJE KARAVANK

  4., 5. 6.  07. 2020

VODJA POHODA: Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 10

Naš tridnevni pohod nas je vodil čez zahodni del Karavank. Pohod smo pričeli na Ljubelju. Prvi dan je bil najnapornejši, saj smo se morali povzpeti na najvišji vrh Karavank Stol. Pri Koči na Zelenici smo imeli prvi postanek in nato nadaljevali po dokaj lahki poti pod Vrtačo. Presenetil nas je spust v dolino pod Stolom, kjer so zaradi podora namestili varovala. Srečno smo jih premagali, nato pa nas je čakal zelo dolg vzpon po neprijetnem melišču do koče na vrhu. Stol nas je pričakal s mrzlim vetrom, tako da smo se hitro skrili v notranjost koče. Prijazni oskrbnici sta nas oskrbeli s hrano in pijačo. Zvečer smo se zabavali ob igri Človek ne jezi se. Bilo je veliko smeha. Drugi dan smo se zgodaj povzpeli še na vrh, nato pa nadaljevali pot pod Vajnežem, čez Struško in Belščico na Golico. Pot pelje po robu teh gora čez prelepe planinske travnike z obširnim razgledom na naše Julijce. Hodili smo počasi, veliko počivali in uživali v čudoviti panorami okoli nas. Daljši postanek smo imeli na Planini Belščica. Do Koče na Golici smo prišli pozno popoldne. Tam je bilo prijetno toplo, tako da smo do odhoda na spanje ostali zunaj. Tamkajšnja oskrbnica je zanimiva oseba, zelo neposredna in zabavna. Imeli smo prav zabaven večer. Tretji dan smo nadaljevali pot čez sedlo Rožca proti Dovški Babi. Na neki točki, kjer so bile markacije slabe, smo pot proti Babi zgrešili. Po daljšem iskanju smo našli skoraj opuščeno lovsko pot in po njej varno prišli na Planino Dovško Rožco. Tu nas je pričakal zelo razburjen planšar, ker so mu neki mladi češki planinci z milom onesnažili vodo v koritu za krave. Tu smo si vzeli daljši počitek, nato pa smo se po cesti spustili v Dovje. V bifeju ob glavni cesti smo si utrujeni zadovoljno nazdravili na uspešno prehojeno pot. Vse tri dni smo imeli prekrasno vreme. Ni bilo vroče, nebo je bilo brez oblačka, tako da smo ves čas uživali v prelepih razgledih.

10. POHOD   ROMBON

28 . 06. 2020

VODJA POHODA: Tina Korenč

ŠTEVILO UDELEŽENCEV:

9. POHOD   BELA PEČ

  05.07. 2020

VODJA POHODA: Dušan Jozelj

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 10

V nedeljo smo se iz Logatca odpravili proti Tržiču, kjer nas je počakal vodja pohoda. Pot smo nadaljevali do vasi Grahovše, do parkirišča v kamnolomu, od koder smo začeli krožno pot preko planin Spodnja in Zgornja Konjščica na vrh Bele peči. Bela peč je priljubljena med plezalci, vendar smo jo mi osvojili po lahki grebenski poti. Spustili smo se do planine Javornik, kjer smo potešili lakoto in žejo ter uživali v razgledih. Sledil je strm spust preko Javorniškega sedla do doma pod Storžičem, nato pa zaključek v vasi Grahovše. Ob lepem vremenu smo preživeli lep dan.

 

8. POHOD   VELIKA BABA

  13. 06. 2020

VODJA POHODA: Tina Korenč

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 14

V soboto smo se s kombijem in osebnim avtom odpeljali na Bovško. Na koncu doline Lepena je bilo izhodišče za začetek poti. Vodnica Tina nas je vodila po dobro ohranjeni mulateri proti Krnskim jezerom. Po uri in pol smo prispeli do razpotja- leva pot nas je vodila proti cilju - Veliki Babi. 3 udeleženke so si ta del poti organizirale že dan prej in se večini pridružile na tem razpotju. Zagrizli smo v hrib po gruščnati poti, delno tudi travnati med rušjem. Dve uri smo potrebovali, da smo radostni zagledali vpisno skrinjico na vrhu Velike Babe, ki je najvišji vrh vzhodnega grebena nad dolino Lepene. Z vrha je lep pogled na Krn in Krnsko jezero, tudi najvišji vrhovi Julijskih Alp ne manjkajo.Privoščili smo si počitek in okrepčilo in bili navdušeni nad obširnim razgledom. Ker pa je vzpon le pol ture, smo se morali vendarle spustiti proti vznožju lepe, manj oblegane gore. V kotlini pod vznožjem stoji Dom pri Krnskih jezerih. Privoščili smo si še daljši počitek pred povratkom v Lepeno, ki pa je nepredvidoma trajal dlje od načrtovanega. Pri koči Dr. Klementa Juga smo še potešili žejo in lakoto pred dolgo vožnjo v Logatec. Vreme nam je dobro služilo, četudi so se podili oblaki po nebu, a niso pretili s ploho.

Več slik si lahko ogledate v galeriji

 

7. POHOD   ŠKOFJE (Cerkljansko hribovje)

 07. 06. 2020

VODJA POHODA: Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV:16

Vodnik Janez je našel manj poznan hrib nad Cerknim za ponoven začetek hribovskih podvigov po skoraj treh mesecih. Iz Logatca smo se z avtomobili odpeljali na Kladje. Tam smo začeli pohod po zložnih gozdnih poteh in prek še nepokošenih opojno dišečih travnikov. Vrh je označen z vpisno skrinjico. Razgled je bil lepši malo niže na cerkljanski strani. Seveda smo si na cvetlični preprogi privoščili počitek in malico. Na Kladje smo se vrnili po krožni poti. Drugi del pohoda smo zaradi logistike začeli s "premikom" avtov vključno s pohodniki v bližino koče pod Ermanovcem. Od tam pa še pol ure hoje na vrh Ermanovca. Po povratku smo se v koči tudi okrepčali.  Preteč dež je vendarle počakal do naše vrnitve v Logatec, čeprav nas je nekaj kapelj opozarjalo na možnost mokrega zaključka .

 Slike si lahko ogledate v galeriji.

 

6. POHOD   PO LOGATCU

 31. 5. 2020

VODJA POHODA: Jernej Rus

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 94

Letošnji 10.pohod po Logatcu oz. okolici, je bil načrtovan v smeri Zaplane. Udeleženci smo se zbrali v OIC Zapolje. Na poti smo si ogledali spominski park ob cesti Logatec-Vrhnika. Ob križišču omenjene cete s cesto za Zaplano je še spomenik ponesrečenih v naši osamosvojitveni vojni. Sledil je ogled rimskega zidu , vrh Strmice  propadajočega  objekta JNA.  Naslednja točka je gostišče Mesec, od tam pa poti po Rupnikovi liniji. Zahvaljujoč vodnikovem trudu pri čiščenju zaraščenih objektov smo videli veliko več kot bi lahko pri individualnem pohodu.

Od 13.3. do konca maja smo zaradi epidemije morali dejavnost prekiniti.

5. POHOD   ŠPILK

  08. 03. 2020

VODJA POHODA: Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV:12

Po štajerski avtocesti smo se zapeljali do izvoza Blagovica, kjer smo v omenjenem kraju pri cerkvi Sv. Petra začeli naš pohod. Bolj ko smo se vzpenjali po travnatih pobočjih, ki so bili delno poraščeni, bolj so se nam odkrivali razgledi daleč naokoli. Mimo zaselkov Prelesje in Gabrje smo prišli do sedla, kjer se je odprl lep pogled na Menino in Kamniške planine. Vrh Špilka smo "osvojili" po malce lažji poti. Na vrhu stoji manjši bivak, klop in razgledna plošča (razgled zaradi poraščenosti terena ni najboljši). Po gozdni poti, ki se nam je sicer malo vlekla, smo prišli do Trojan, kjer smo si privoščili znamenite krofe.

Glede na trenutno situacijo je bil to za nekaj časa zadnji pohod. V upanju na čimprejšnje izboljšanje razmer se veselimo naših naslednjih srečanj in pohodov.
Rudolf Janez v imenu vodnikov PD Logatec

4. POHOD   SLAVNIK

  16. 02. 2020

VODJA POHODA: Tina Korenč

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 28

 

 V nedeljo, 16.februarja smo se logaški planinci z avtobusom odpeljali proti Primorski. Naš tokratni cilj je bil Slavnik. Pot smo pričeli v vasi Prešnica, iz katere po zahodnem pobočju Slavnika vodi Slovenska planinska pot na vrh. Ta pot je po nekaterih podatkih najlepša, vodi skozi gabrov gozd in je tudi zelo razgledna, s čimer so se strinjali tudi udeleženci pohoda. Polovica udeležencev se nas je odpravilo še na 998 m visoko Grmado, na kateri stoji radijska postaja, in tako kot njen sosed Slavnik nudi krasne razglede na Slovensko in Hrvaško Istro, Tržaški zaliv, Dolomite, Julijske Alpe, Nanos in Snežnik. Vreme je bilo tem razgledom res naklonjeno. Po okrepčilu v Tumovi koči, kjer se je gnetlo obiskovalcev, smo se za nazaj odpravili proti Podgorju, kjer nas je čakal avtobus.

3. POHOD   ČAVEN

  08. 02. 2020

VODJA POHODA: Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV:17

Na dan kulturnega praznika po tradiciji organiziramo pohod na Čaven. V Logatcu smo se na parkirišču Krpan in se odpeljali do Predmeje, od tam po cesti proti Ajdovščini skozi tri tunele v naravni skali do odcepa pešpoti, imenovane Srednječavenska. Parkirali smo ob cesti. V lepem, toplem vremenu smo uživali na sončni poti po pobočju Čavna. S te poti smo se odcepili pri smerokazu za Kucelj. Krajši počitek smo si privoščili ob manjši koči. Pot smo nadaljevali proti Kuclju. Tudi grizenje kolen proti vrhu je bilo poplačano s krasnim razgledom na Primorsko in proti notranjosti ter na Dolomite in Karnijce. Spust z vrha in še del poti smo ponovili pristopno pot, potem pa smo na odcepu zavili proti koči na Čavnu. Tam smo se okrepčali, proslavo na čast kulturnega praznika smo zamudili. Povratek je vodnik Janez predvidel proti Predmeji. Ker nismo imeli najetega avtobusa, so morali šoferji po avtomobile na parkirišče in nas ostalo druščino »vkrcati« na Predmeji. V Logatec smo se vračali prek Ajdovščine.

Več fotografij si lahko ogledate v galeriji.

2. POHOD  PO POTI SLOVENSKEGA TOLARJA

11. 1. 2020

VODJA POHODA: Nejc Rus

ŠTEVILO UDELEŽENCEV:

Letos smo se ponovno udeležili organiziranega pohoda po kozjanskih hribih v čast slovenskega tolarja. Pot iz Logatca smo začeli z avti, v Ljubljani smo se prisedli na avtobus škofjeloških planincev in tako je bila pot proti Brežicam toliko pestrejša. Iz Brežic smo se usmerili proti kozjanskim gričem. Že ob izstopu z avtobusa na Osredku so nas postregli s čajem in kavo. Pri domu krajevne skupnosti   smo se lahko okrepili s slanimi in sladkimi dobrotami, ki so jih pripravile domačinke-prava pravcata razstava dobrot, in seveda  ni manjkalo niti "nekaj za poplaknit". Od tu pa smo pošteno zagrizli v breg, da smo premagali nekaj malega stotin višinskih metrov do Velikega vrha 701m n.v..  Pri spomeniku smo vsi pohodniki občudujoče prisluhnili zgodovinsko podkovanemu govorcu o naši zgodovini in predvsem pomenu naše valute- tolarju, ki mu je posvečen spomenik na vrhu. Po drugi poti smo se spustili nazaj proti Osredku. Pri Iveku Godlerju so Brežiški planinci pripravili pravcato pojedino, kot  našim  krajem pritiče, s kranjsko klobaso in kislim zeljem.Tako smo se s polnimi želodčki vkrcali na avtobus in polni lepih vtisov smo se poslovili od prijaznih domačinov in malo poznanih krajev. 

1. POHOD   BEVKOV VRH

  02. 01. 2020

VODJA POHODA: Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 19

 

 Iz Logatca smo se mimo Žirov zapeljali do kraja Sovodenj, kjer smo začeli naš pohod v dokajšnjem hladu. V začetku  nas je čakalo nekaj strmine, nato pa s soncem obsijana planota. Pot nas je v blagih ovinkih mimo osamljenih kmetij pripeljala do opuščene domačije "Pr Slabet", kjer smo se pridružili množici pohodnikov. Topel čaj, okusne klobase, sladkarije (novoletni prazniki), prijeten razgovor in razvajanje na soncu nam kar ni dalo, da bi se vrnili v dolino. Izbrali smo krožno pot mimo sirarne "Na Ravnah", kjer smo se oskrbeli z njihovimi res okusnimi dobrotami. Po kolovozu smo se spustili do zaselka Nova Oselica. Sledilo je še slabe 3 km asfalta in smo bili na cilju oziroma  začetku naše jutranje poti. Ostal nam je še zaključek v Trebiji. Letošnji novoletni pohod bi z lahkoto preimenovali v spomladanski pohod. 

2020

2019

27. POHOD   ROŽNIK

  8. 12. 2019

VODJA POHODA:  Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 22

Izhodišče tokratnega pohoda je bilo na železniški postaji Ljubljana Tivoli, zato je bilo logično, da smo se do tja iz Logatca pripeljali z vlakom, razen vodje, ki nas je počakala na postaji. Preko Tivolija-znanega parka z bajerjem, Belvijem, Švicarijo in drugimi objekti, smo prišli na Šišenski hrib, od tam pa do Koseškega bajerja. Zelena oaza glavnega mesta ponuja ogromno možnih poti, mi smo se usmerili proti Mostecu, ki je najbolj poznan po skakalnicah za mlajše kategorije. Iz Mosteca pa smo po poti, katere del teče ob živalskem vrtu, prispeli na Rožnik. Znamenita rdeče-roza cerkev je simbol Rožnika, poleg pa še gostilna Na Rožniku z znamenitimi flancati, zato smo si tu privoščili počitek. Sledil je spust v Rožno dolino. Dobre tri ure smo tako "podeželani" spoznavali "ljubljanska pljuča"-  dejansko je to Krajinski park Tivoli, Rožnik, Šišenski hrib http://parktivolirozniksisenskihrib.si/ in bili presenečeni nad njihovo razsežnostjo.  Za piko na I je poskrbela Alenka s pogostitvijo in sprehodom po centru praznične Ljubljane. V Logatec smo se vrnili  z vlakom.

Fotografije si lahko ogledate v galeriji

 

26. POHOD   VODIŠKA PLANINA NA JELOVICI

  10. 11. 2019

VODJA POHODA:  Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 20

Z manjišim avtobusom smo se odpeljali proti Gorenjski. Skozi Radovljico smo zavili v Lipniško dolino, kjer nas je šofer med vasema Kamna Gorica in Lipnica "odložil" na odcepu poti proti Vodiški planini. Alenka je to pot izbrala glede na razmočen in spolzek teren. Ta pot pa je najbolj prikladna in najmanj strma. Po večdnevnem dežju so nas na začetku poti pobožali celo sončni žarki. Že med vzponom smo se naužili pogledov na Karavanke. Žal pa smo kmalu prišli v oblak, ki se je dobesedno obesil na pobočje Jelovice  že nižje od koče, ki leži na višini 1118 m. Pa nismo bili preveč žalostni, čeprav smo se zadnjih nekaj desetin metrov morali izogibati lužam. Partizanski dom nas je vzel v toplo zavetje, lakoto in žejo smo potešili. Prvotni namen, da se vrnemo prek Jamnika, smo opustili zaradi spolzkosti steze, zato smo pot ponovili in se vrnili na izhodišče. Od tam pa ni daleč do centra kovaške oz. žebljarske  Krope z ohranjenimi mogočnimi hišami, zato smo jo ubrali peš. Za večino, ki je bila prvič v tej vasi v ozki dolini rečice Kroparice na  pobočju Jelovice, pa je bil obisk Kovaškega muzeja pika na I tokratnega spoznavanja Jelovice, sosede bolj poznane Pokljuke. Šofer avtobusa nas je iz Krope  varno pripeljal v Logatec.
več o Vodiški planini na vodiška.
Fotografije si lahko ogledate v galeriji

25. POHOD   SLOVENSKA ISTRA- LAČNA

  20. 10. 2019

VODJA POHODA:  Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 17

Kar lepo število planincev se nas je zbralo zjutraj v Logatcu na parkirišču Krpan. Odpeljali smo se mimo Kozine in Črnega kala do Hrastovelj, vasice v zaledju Istre. Pot nas je peljala mimo vinogradov, nato pa se je začela kar strmo, sicer v "ključih" vzpenjati na greben Lačne. Na vrhu, kjer stoji razgledni stolp, s katerega je lep razgled, smo si privoščili daljši postanek. Čakal nas je še spust po zložni stezici do naselja Kubed. Kubed je prvič omenjen že l. 1067. Povzpeli smo se na vzpetino Gradom, kjer stoji ohranjen del srednjeveške utrdbe in cerkev Sv. Florjana. Sledil je še spust do Hrastovelj, kjer smo končali našo krožno pot. Ostal nam je še voden ogled cerkve Sv. Trojice z znano fresko Mrtvaški ples z zanimivo razlago zgodovine te kulturne dediščine.

Več fotografij si lahko ogledate v galeriji

24. POHOD   PRISTOVŠKI STORŽIČ   

VODJA POHODA: Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 12

  V nedeljo zjutraj se nas je na zbornem mestu v Logatcu zbralo za tri avte planincev, ki smo ob obetavni vremenski napovedi želeli pokukati na mejo med našo državo in Avstrijo.  Z malo manevriranja v okolici Kranja (cestarji imajo glavno sezono)smo se pripeljali mimo Jezerskega na Jezerski vrh, do nekdanjega mejnega prehoda. Tam smo parkirali in se naprej odpravili peš. Najprej zložna pot, za ogrevanje, na razcepu poti pa se je pot strmeje vzpela, saj je vodja pohoda Alenka za pristop izbrala zahtevnejšo pot. Vendar pa ni bilo nobenih težav.   Proti vrhu je po tej poti nekaj plezalnih odsekov, ki pa so odlično opremljeni z varovali, kar nam je olajšalo vzpenjanje.  V kratkih rokavih  (s polnimi nahrbtniki toplih oblačil, glede na hladno jutro smo pač pričakovali hlad) smo po dveh urah že stali na vrhu zelo razglednega Pristovškega Storžiča. Lahko smo občudovali Julijce, Kamniške Alpe, Karavanke in vršace v Avstriji, celo do najvišjega Grossglocknerja  je zaradi izjemne vidljivosti segel pogled. Vračali smo se po drugi, daljši poti do prej omenjenega razpotja. Od tam pa le še po kolovozu do avtov, kjer pa smo že potrebovali toplejša oblačila, saj je zavel hladnejši veter. Na Jezerskem smo si natočili še jezersko slatino (nova pridobitev Jezerskega z urejenim koritom) in se še odžejali, a raje v lokalu.

 

Več fotografij si lahko ogledate v galeriji

23. POHOD   GABRŠKA GORA   

VODJA POHODA: Nejc Rus

ŠTEVILO UDELEŽENCEV:20

06.10.2019

V hladnem nedeljskem jutru smo se iz Logatca peljali v Selško dolino do cerkve Sv. Tomaža nad Praprotnim. Vodniku Nejcu se je pridružila vodnica PD Škofja Loka, domačinka z Gabrške gore, Slavica. Od Sv. Tomaža (666m) smo šli mimo Vrhovega griča (877m), obšli smo še Plešnikov vrh (945m). Med potjo so nekateri poizkušali tudi gobarsko in kostanjevo srečo. Sledil je še krajši vzpon na Gabrško goro (963m). Tam nas je počakal »škrat« s košaro tekočih dobrot. Nato smo se spustili v naselje Gabrška gora do kmetije Pešar, kjer smo (po želji) lahko naročili malico. Z zelo okusnim obrokom, ki je zadoščal že za kosilo, smo bili zelo zadovoljni. Z domačije je prelep pogled na razgibano Škofjeloško hribovje. Kar težko smo se poslovili od tako prijetne lokacije. Ura hoda nas je še čakala do Poljan z zelo markantno novo cerkvijo, ki smo jo opazovali z dvorišča kmetije. Spust ni bil naporen. V Poljanah nas je čakal avtobus in nas je prepeljal v Logatec.

Več fotografij si lahko ogledate v galeriji

22. POHOD   KLEK; VELEBIT

   

VODJA POHODA: Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV:20

28. do 30. 9. 2019

 Tudi za letošnji naskok na Velebit smo se povezali s cerkniškimi planinci, saj sta naša vodnica Alenka in Štefka iz Cerknice že pred meseci opravili ogledne ture po Velebitu in tudi Gorskem Kotarju. Tako smo z dvema manjšima avtobusoma startali proti Reki in naprej do Gorskega Kotarja. Najprej smo si ogledali kanjon Kamačnik v bližini Vrbovske. Prepeljali smo se do vznožja Kleka. Z nahrbtniki in v planinski opremi smo se z izhodišča povzpeli do planinske koče in po kratkem počitku nadaljevali proti vrhu znamenite gore čarovnic na Hrvaškem. Proti vrhu je bilo celo nekaj plezalnih delov poti. Po spustu z vetrovnega vrha smo naredili postanek pri koči, nato pa smo morali premagati še del poti do avtobusov. Čakala nas je še dolga pot do Starigrada. V apartmajski hiši so nas prijazno sprejeli in tako smo se »vselili« za dve noči v sobe. Tik pred sončnim zahodom smo lahko še preverili temperaturo morja in po lastni presoji izkoristili ali ne možnost plavanja. Drugi dan je bil planiran pohod na Bojin Kuk. Vreme je dobro kazalo, z avtobusom smo se peljali iz Starigrada proti Velikem Rujnu. Še precej pred naseljem počitniških hiš je parkirišče. Od tam nas je Alenka vodila po označeni poti proti Bojinem Kuku mimo enkratnih kamnitih osamelcev. Ga ni umetnika, ki bi bil sposobnejši od matere Narave ustvariti tako neverjetne oblike skalnih gmot. Že do sedla na zahodni strani Kuka smo se vzpenjali v alpinističnem stilu. S sedla smo šli le nekaj deset metrov na razgledno točko proti morju. Po malici smo po položni poti Kuk obšli in se z vzhodne strani v plezalnem stilu povzpeli na njegov vrh. Ponudil se je obširen razgled na razsežen Velebit in na razčlenjeno obalo ter otoke v srednji Dalmaciji. Plezalni del smo premagali po poti pristopa, sledil je spust po drugi poti. Alenka nas je vodila proti Velikem Rujnu , ki leži med vršaci na planoti. Še krajši postanek pri manjši cerkvici in spet »pot pod noge«, nekaj časa po makadamski cesti, potem pa spet po planinski poti. Ker je bilo naselje višinsko niže od parkirišča, smo se morali celo vzpeti do avtobusa. Sonce je bilo že nizko, ko smo prispeli z avtobusom v Starigrad. Nekateri smo se vendarle še šli hladit v morje, da nas ni preganjal »muskelfiber«. Sledila je, tako kot prvi večer, skupna večerja, kar je bilo mogoče zaradi velike letne kuhinje in dovolj miz pri apartmajski hiši. Spočiti, zaradi boja s komarji nekateri malo manj, smo naslednje jutro spravili prtljago na avtobus. Po preverbi vremena sta se vodnici odločili, da tudi letos ne bomo osvojili Svetega brda, ampak smo se odpeljali po stari jadranski magistrali proti severu. Pri odcepu za Ljubotič smo zavili desno v hrib. V majhnem zaselku, ki ima kamp za planince (v njem smo logaški planinci imeli bazni tabor že pred mnogimi leti), je avtobus parkiral. Namenili smo se proti Stapu(cca 3,5 ur hoje). Pri opuščenem vojaškem objektu po dveh urah hoje pa je padla odločitev, da se obrnemo, ker so zlovešči oblaki obetali meglo in s tem nikakršen razgled. Zato pa smo prejeli darilo: obisk kanjona oz. fjorda Zavratnica z izhodiščem v Jablancu. Po osvežitvi v nekdanji trajektni luki smo se posedli v avtobus in se mimo Reke in Ilirske Bistrice odpeljali v Logatec polni lepih vtisov. Zavedamo se, da nam obisk znamenitega Velebita, mogočnega gorskega masiva med morjem in Liko, omogoča Alenka, ki požrtvovalno hodi s Štefko na ogledne ture in vedno najde najlepše kotičke in nas varno vodi po teh zanimivih poteh. Tudi vreme ni ovira, saj ima vedno pripravljen tudi plan B. Tudi vse niti organizacije so v njenih rokah.

  Več fotografij si lahko ogledate v galeriji

 

21. POHOD   VRH KORENA

  22. 7. 2019

VODJA POHODA: Tina Korenč, Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 10

Z dvema avtoma smo se v nedeljskem jutru, ko se je komajda zdanilo, odpeljali proti Gorenjski. Zaradi zaprte ceste v Cerkljah smo spoznali še nekaj vasi v okolici. Usmerili smo se proti Ambrožu pod Krvavcem  in nadaljevali do parkirišča na planini Jezerca na višini 1425m . S parkirišča smo planinsko opremljeni začeli pohod v smeri planine Korena. Po kratkem oddihu smo nadaljevali vzpon do Vrha Korena. Temu manjka le meter višine do dvatisočaka. Z vrha smo občudovali bližnjo panoramo Kamniških Alp, le Grintavec se je skrival za oblakom, Ljubljansko kotlino, v daljavi Julijce in celo dim iz Šoštanja smo uzrli.  Res razkošen pogled na razgiban relief naše domovine. Za uživanje v tem pogledu še med malico nas je prikrajšal veter. Odločili smo se, da si za malico najdemo zatišje. Povratek je bil načrtovan po isti poti, a je prevladala odločitev naše vodniške pripravnice Tine, pod mentorstvom vodnika Janeza, da naredimo krožno turo prek planine Dolga njiva (objekti na njej so zapuščeni). Še pred planino smo našli primeren kraj za malico iz nahrbtnikov. do planine smo se še spuščali , a potem se je bilo treba po melišču vzpeti proti smučišču na Krvavcu. Ker je tudi poleti Krvavec zelo oblegan s turisti, smo se lahko okrepčali in odžejali tudi mi. Sledil je še spust do planine Jezerca. Ko smo se odpeljali z vetrovnega Krvavca, pa so nas pozdravile prve kapljice dežja, v Logatcu so bile že luže, zato je bil še boljši občutek o lepem dnevu brez večjih vremenskih nevšečnostih.

  Več fotografij si lahko ogledate v galeriji

20. POHOD   TREKING PO ŠOLTI

   

VODJA POHODA: T. A. Balkanika

ŠTEVILO UDELEŽENCEV:34

2. do 9. 9.2019

Vrsto let smo planinci Pd Logatec obiskovali jadranske otoke. Letos smo na predlog agencije, ki nam je zadnja leta (zaradi zakonodaje o obveznem turističnem vodenju) pripravljala program, obiskali Šolto.

Agencija je napolnila velik udoben avtobus s še drugimi potniki in tako smo prek Obrežja z vmesnimi nujnimi postanki prispeli v Split. Tu smo se vkrcali na trajekt (časovno se je izšlo le za minuto). Že čez uro smo pristali v kraju Rogač, od koder smo se peljali v turistično naselje Nečujam, ki je tipičen primer, kako množice turistov nastaniti v zgolj en zaliv. Naselje  je apartmajskega tipa, a brez hotela, zato pa s tisočimi stopnicami, saj je naslonjeno na breg.

Po razporeditvah v apartmaje si je popoldanske urice vsakdo organiziral po svoje.

Prvo noč na Šolti nam je nevihta skrajšala spanec. Ker se do jutra ni polegla, smo na pohod odšli z dve-urno zamudo, a še vedno z dežniki. Vodnik Sašo se je odločil za pohod proti Grohotam, največjem naselju na otoku. Tik ob obali smo obšli še en zaliv in se potem po pešpoti počasi vzpenjali proti   Grohotam. Otok ima bujno vegetacijo, na poti smo opazovali, da se nekaj nasadov oljk vendarle obnavlja, veliko pa je opuščenih. Seveda je vmes tudi veliko smokev, zato smo si ji lahko malce privoščili. V Grohotah nam je lokalna turistična delavka predstavila zgodovino in današnji utrip otoka. Imeli smo čas še za individualni ogled naselja. V Nečujam smo se vrnili po malce spremenjeni trasi. Popoldne je bilo vreme že naklonjeno kopanju, kar nas je večina izkoristila.

Tretji počitniški dan smo se pohodniki zbrali že ob sedmi uri, saj se je obetala vročina. Iz naselja smo po makadamskih poteh pešačili do Vele Straže v bližini Gornjeg Sela, ki doseže 237m. Od tu smo se spustili do Gornje Krušice. Zelo se je prileglo kopanje v istoimenskem zalivu. Ohlajeni, vsaj večina, smo se podali do naselja Stomorska.  Povratek v apartmaje nam je olajšal naš avtobus. Tako smo imeli dovolj časa in energije za pripravo hrane in kopanje.

Četrti dan – četrtek, smo pohodniki »ponovili« pot do Grohot, a se tu ni zaključil pohod, temveč smo nadaljevali raziskovanje otoka proti Maslenici, ki leži na severozahodnem delu. Pot nas je vodila skozi Srednje selo, Donje selo. Po prijetnih makadamskih poteh med suhozidi smo prišli v Maslenico, predvsem namenjeno navtičnim obiskovalcem. Hlajenje na  plažah v Maslenici je bilo v pripeki zelo dobrodošlo. Povratek  je bil pa motoriziran. Popoldne je vsakdo izkoristil po svoje.

V petek smo se namenili na še drugi vrh z imenom Vela straža, tokrat v bližini Grohot z višino 212m. Spet smo iz Nečujama merili pot proti Grohotam, od tam pa po ozkih makadamskih poteh na vrh Vele straže. Načrtovan je bil spust proti zalivu Tatinja, a po spustu s Vele straže  se večina ni odločila za obisk čudovitega malega zaliva na zahodni obali otoka. Zato so se vrnili  v Grohote in se odločili za avtobusni prevoz do apartmajev. Tisti, ki pa smo si privoščili ogled tega »butičnega« turizma, pa smo si bili enotni, da je to res kraj za »odklop«.

Šesti dan je bil namenjen ogledu še zadnjega  večjega naselja na otoku, Gornjeg Sela in zaliva Senjska uvala. Peš smo se podali iz Nečujama proti Gornjem selu, ki tudi ne leži tik ob morju (kot Grohote , Srednje in Donje Selo). Zlovešči črni oblaki in zgrešena pot sta nam prekrižala načrt, da se podamo v še en zaliv na zahodni obali otoka, zato pa smo bili toliko bolj veseli, da je veter kmalu odnesel oblake in nam omogočil razvajanje ob obali. Zvečer smo se odločili za skupno večerjo v lokalu (nekaterim ne bo ostala v lepem spominu), ker ni bilo priložnosti in primernega kraja za druženje, kakršnega smo bili sicer vajeni na naših potepanjih oz. trekingih po otokih.

In že je bil zadnji dan naših počitnic. Prtljago smo tovorili – seveda po stopnicah, na  parkirišče, naložili v avtobus, se vkrcali in sledila je pot proti Rogaču, vkrcanje na trajekt, izkrcanje v Splitu in nato pot s postanki proti domu.

Več fotografij si lahko ogledate v galeriji

 

19. POHOD   LOGATEC TRIGLAV

   17. 08. -20. 08. 2019

VODJA POHODA: Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 13

32. pohod Logatec -Triglav je tokrat minil v štirih prelepih dnevih. Sonce in hladen vetrič nas je spremljal vso pot. Ozračje je bilo jasno, zato smo imeli naš cilj ves čas pred očmi. Ves čas smo bili oskrbljeni s hrano in tekočino, ki jo je s kombijem vozil naš Janez. Kot vedno smo dve noči prespali na slami in kljub utrujenosti pred spanjem še prepevali. Vzpon na Triglav od Planike je letos trajal dalj časa kot običajno, saj so se nanj vzpenjale  množice. Na Pokljuki smo pojedli še zadnje zaloge hrane in se pozno zvečer vrnili v Logatec, kjer nas je čakal golaž. Pogovor je tekel o prehojeni poti in zadovoljstvu, da smo jo zmogli. Bilo je naporno, a prelepo doživetje.

18. POHOD   RADUHA

   04. 08. 2019

VODJA POHODA: Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 22

  Več fotografij si lahko ogledate v galeriji

Na Raduho smo se odpravili od Koče na Loki. Do tja smo se pripeljali s kombijem in osebnim avtom. Cesta je makadamska, tokrat je bila kar dobro urejena. Bil je lep sončen dan, tako da je bil razgled po dveh urah hoje na vrhu obširen. Najlepši je bil pogled na bližnje stene Kamniških Alp, saj smo jih navajeni občudovati z južne strani. Ves greben Raduhe je sijal v rumeni barvi cvetja. Pot navzdol mimo planine Arta je bila dokaj strma, zato smo se spuščali bolj počasi. Ob vrnitvi v Kočo na Loki smo se okrepčali, odžejali in  se zadovoljni in s prelepimi vtisi odpeljali v dolino.

17. POHOD   KOSMATI VRH

  28. 7. 2019

VODJA POHODA: Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV:16

Kosmati vrh je1643 m visok  stranski vrh v pogorju Ratitovca. Z avtobusom smo se zapeljali do gorske vasice Prtovč in od tam krenili po severni markirani poti, ki vodi na  Ratitovec. Do razcepa poti smo grizli v hudo strmino. Tu smo mi skrenili na desno in zapustili množico planincev, ki so šli proti vrhu Ratitovca. Po travnatih vijugah smo dosegli vrh, kjer nas je pričakal lep razgled in roji muh.  Bile so tako nadležne, da smo se morali umakniti malo pod vrh, kjer smo našli mehak travniček. Iz nahrbtnikov so se prikazali sendviči in pijača. Ko smo se okrepčali in spočili, smo nadaljevali pot čez Vratca proti Koči na Ratitovcu. Koča in okoliške klopce so bile polne zadovoljnih planincev. Tudi mi smo si tu privoščili znamenite flancate, pa tudi brez pijače ni šlo.

Nazaj proti avtobusu smo se spustili po južni  poti, ki je dokaj strma in na večih mestih zavarovana z jeklenicami. Dan je bil sončen, razgledi so bili čudoviti, preživeli smo še en lep dan v naših gorah.

16. POHOD   PO POHORJU

  03., 04. 7. 2019

VODJA POHODA: Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 16

Več fotografij si lahko ogledate v Galeriji

Pohod smo načrtovali obratno kot večina. Pričeli smo v Slovenj Gradcu, kamor smo se pripeljali z avtobusom redne linije, končali pa v Mariboru. Prvi dan smo se povzpeli do Grmovškove koče na Kopah, drugi dan do Koče na Peskih, tretji dan do Ruške koče in zadnji dan do vzpenjače na Belvederu.
Prvi dan je minil v strmih vzponih do Kremžarjeve koče, kjer smo si vzeli nekaj predaha. Upali smo, da je hudo za nami, pa strmin ni bilo konca vse do Kop. Hoja je bila naporna, saj je bil zrak nasičen z vlago. Pri Partizanski koči nas je ulovil dež, v daljavi so odmevale strele. Koča je bila zaprta, zato smo se poskrili pod napušče, da bi prevedrili. Dež kar ni ponehal, ura je bila že 17, zato smo se odločili pot do Kop skrajšati po cesti in izpustiti vrh Kop. V kočo smo prišli premočeni, kakšno uro nas je kar močno pralo. Namestili smo se, razpostavili mokro perilo na sušenje, se okrepčali z večerjo in kmalu utrujeni odšli spati.
Drugi dan smo v lepem vremenu nadaljevali našo pot preko Črnega vrha, najvišjega vrha Pohorja,  do Ribniške koče in naprej na Lovrenška jezera. Sprva nas je pot vodila po obširnih travnikih polnih cvetja in borovnic, nato pa prelepih gozdovih polnih posebne trave in ogromnih mravljišč. Na Lovrenških jezerih smo občudovali razcvetene lokvanje. Namesto, da bi šli direktno do Koče na Peskih, smo šli še na Roglo, ki je postala pravo športno središče. Tu smo si privoščili postanek in nekaj sladkega v koči ob žičnici. Povzpeli smo se še na razgledni stolp, nato pa se spustili do koče, kjer smo prenočili.
Tretji dan smo imeli najdaljšo pot - preko Klopnega vrha  vse do Ruške koče. Razen pri sedaj zaprti Koči na Klopnem vrhu, razgledov ni bilo več. Gozd, gozd in gozd. Uživali smo pri hoji pod mogočnimi zdravimi drevesi. Na Ruški koči se je prilegel počitek, saj se je že začela nabirati utrujenost.
Zadnji dan nas je čakala samo še pot do vzpenjače. Ustavili smo se še v Mariborski koči in pritisnili  zadnji žig. Okoli 12h smo prišli v Maribor, se z avtobusom št.6 odpeljali na železniško postajo, od koder nas je vlak odpeljal proti domu.
Zadnje tri dni smo imeli lepo vreme, zato se nam je Pohorje prikazalo v vsej lepoti. Bilo je naporno, vendar smo vsi zmogli pot  in bili na koncu polni vtisov več kot presrečni.

15. POHOD   PO PREKMURJU

  22., 23. 6. 2019

VODJA POHODA: Nejc Rus

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 30

 Letos nas je vodnik Nejc in njegova organizacijska desna roka Vera že devetič peljal v Prekmurje oz. Pomurje, da bi spoznali to "glavo slovenske kokoši". Trase pohodov se ne ponavljajo in le tu in tam  pridemo do že videne točke. Enake so le vožnje iz Logatca na vzhod domovine, na srečo  po avtocesti. V neobetavnem, meglenem jutru se nas je večina na avtobus "vkrcala" v Logatcu, še 4 škofjeloške planinske prijatelje smo "pobrali"  na Viču in tako se je začela letošnja prekmurska epizoda. V Tepanjah smo malo postali za okrepčilo, v  Radgoni smo prečkali mejo zaradi krajše poti in se kmalu vrnili na naše ozemlje.  Postanek za kavico je bil pri lovski koči blizu našega izhodišča v Ocinju. Tu smo se preobuli v planinsko obutev in si nadeli nahrbtnike. Naš prvi cilj je bil Rdeči breg(416m n.v.). Res je bil rdeči, saj so se gasilci pripravljali na tekmovanje. Po prijetni gozdni poti smo se spustili do mejnega prehoda Sotina. Drug vzpon je bil na vrh Sotinskega brega (ali Prekmurski Triglav s 418m ali Kugla, kot ga nazivajo domačini). Na tej točki smo pred leti nekateri že bili, a nismo mogli na stolp, zdaj pa je obnovljen in smo se lahko povzpeli 14 m visoko, kar nam je omogočilo razgled po tem delu Goričkega in pokrajine na avstrijski strani, kolikor nam je oblačno vreme to omogočalo. Malica iz nahrbtnikov nam je dobro dela, nato smo se spustili po drugi poti v dolino, kjer nas je čakal avtobus. Prek Cankove smo nadaljevali v Mursko Soboto in naprej do Dolge vasi. Do tu so oblaki zadrževali svoje breme, a še preden je avtobus parkiral, se je usul dež z vso silovitostjo. Nevihto smo opazovali skozi okno gostišča, kjer smo ta čas pojedli okusen bograč. Že v suhem vremenu smo se lahko tudi nastanili po sobah. Ob pol šestih popoldne nas je avtobus odpeljal do Lendave, kjer smo zagrizli v kolena proti Lendavskim Goricam po novi, lepo urejeni peš poti, ki vodi k zdaj že poznanem stolpu Vinariumu. Po želji smo se lahko povzpeli nanj peš ali z dvigalom. Glavni razlog  pa je bil prijeten počitek pri Rusovi zidanici. Z dvema velikima platojema pečenih dobrot sta nas je počastili Vera in njena prekmurska sorodnica, jasno pa je bilo treba to poplakniti. Da nismo šli spat s polnimi želodci, se nas je večina odločila za povratek v Dolgo vas peš.

Naslednje jutro smo po zajtrku zapustili Dolgo vas in z avtoceste  pri odcepu za Vučjo vas zavili proti Slovenskim Goricam. Prek Račkega vrha smo dosegli Kapelo. Tu smo začeli pohod po krožni Atilovi poti. Pot gre preko Kapelskega vrha(312m), kjer stoji cerkev Sv. Magdalene. Ta je  bila leta 1872 zgrajena iz ostankov Atilovega gradu. Ob lepem vremenu se s te točke vidi 45 okoliših cerkev. Žal smo lahko opravili le krajšo varianto, ker je prejšnji dan neurje zalilo  in zasulo del poti. Na srečo smo le kratek čas potrebovali dežnike. Pod streho koče Kapelskega turističnega društva so nam pripravili okusne dobrote z žara. Sledilo pa je popolno presenečenje našega organizacijskega teama: vožnja s turističnim vlakcem po krožni poti na Janžev vrh in v Radence. In ne nepomemben podatek: tačas se je usula ploha, ki ji je vlakec s streho in okni dokaj uspešno kljuboval. Mi pa smo si  lepo suhi ogledovali okolico turističnih Radencev. Popoldne smo se poslovili od prijaznih gostiteljev in pot proti domu prekinili le še na Trojanah - razlog je vsem jasen, kar je tudi tradicija ob naših prekmurskih potepanjih. Zadovoljni smo avtobus zapuščali v dveh etapah ob zahvali Nejcu in Veri za ves trud pri organizaciji in z željo, da pripravita tudi deseto in še kakšno potepanje po teh manj poznanih krajih.

  Več fotografij si lahko ogledate v galeriji

 

14. POHOD   GOLI VRH, 1787m

  9.6.2019

VODJA POHODA: Dušan Jozelj

ŠTEVILO UDELEŽENCEV:11

Jasno nedeljsko jutro je obetalo lepo turo na Goli vrh. Iz Logatca smo se odpeljali v smer Gorenjske, v Kranju zavili proti Jezerskem in se po  uri in pol ustavili na parkirišču pod mogočnimi vršaci Kamniško Savinjskih Alp. Mi smo se usmerili proti meji z Avstrijo in jo pri Jenkovi planini tudi dosegli. Do tu je bila pot po gozdu prijetna, senčna. Po krajšem počitku smo resneje "zagrizli v kolena". Po  dveh urah (od parkirišča) smo se razveselili Golega vrha (upravičeno ime), ki kot osamelec štrli iz Jezerske doline, zato ponuja neizmerno lep razgled po Koroški, Karavankah in Kamniških Alpah. Seveda je piko na I postavilo vreme, ki nam je omogočilo razgledovanje in uživanje v občudovanju gorskega cvetja, čeprav se je narava šele nedavno otresla snežne odeje na tej višini. Malica, štampiljke, vpis v knjigo obiskovalcev vrhov in ovekovečenje s fotoaparati pa so obvezen ritual na vrhovih.Do vrha pa smo opravili šele pol ture. Spust v dolino je velikokrat zahtevnejši od vzpona, zato smo prvi, strmejši del premagovali zmerneje in bolj previdno, od Jenkove planine proti parkirišču pa je bil korak prožnejši.
Na parkirišču smo se preobuli in se z avti odpeljali do Planšarskega jezera, kjer okolica spominja na avto sejem, zato si žeje nismo mogli pogasiti. Na srečo je ob cesti z Jezerskega proti meji postavljeno korito s tekočo mineralno vodo in smo se odžejali in po želji napolnili še rezervne steklenice. A kave se tu ni dobilo, zato smo se ustavili v manj obleganem gostišču v vasi.

Teme Golega vrha je komaj dovolj prostorno za tako veliko druščino

 Več slik si lahko ogledate v Galeriji

13.POHOD   MIRNA GORA, 1047m

 2.6.2019

VODJA POHODA: Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV:13

Mirna gora je hrib na južnem delu Kočevskega Roga. Naše izhodišče je bila vas Vrčice, nekaj kilometrov naprej od Črmošnjic. Pot nas je vodila po cesti do vasi Planina. Ob cerkvi smo si pogledali staro pokopališče, kjer so še ohranjeni spomeniki iz časa Kočevarjev. Od tu je bila pot malo bolj strma, vendar ne prezahtevna. Po dveh urah in pol smo prišli do planinskega doma. Tu oskrbnica skrbi za urejeno okolico z množico rož, celo z zeliščnim vrtom. Nekateri so se odločili za počitek, vztrajnejši pa smo se povzpeli še 47m  višje na vrh, ki pa ni razgleden. Ob domu stoji nekdanja kočevarska cerkev Sv. Frančiška, ta je po legendi iz gore odgnal zmaja, ki je pošiljal ljudem v dolini neurja. Tu so planinci uredili razglednik, ki nudi obširen pogled čez Belo krajino vse do Karlovca in Gorskega Kotarja.Uživali smo na soncu, si privoščili malico, nato pa po drugi poti spustili nazaj v Vrčice.

Ustavili smo se še v Žužemberku, potrebna je bila nujna redehidracija. Ves čas pohoda nas je namreč močno grelo sonce in spremljala visoka vlaga. Na poti proti domu pa smo iz avtobusa opazovali močno neurje, ki se je na srečo  razbesnelo šele tedaj.

12. POHOD    PO LOGATCU

26. 05. 2019

VODJA POHODA: Nejc Rus

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 113

Letošnji pohod po Logatcu in njegovi okolici je bil že 9. A predvsem nikoli ne poteka po istem območju. Kdor je bil udeleženec na več pohodih, je lahko spoznal že dobršen del Logatca in okolice. A vodnik Nejc Rus obljublja, da bo našel še kaj manj poznanega v prihodnjih pohodih.

Ob Logaški jami - strokovno predavanje jamarja

Letos se je pohod začel pri Mercator centru. Zbrala se je res velika množica. Vodnik nas je vodil proti vzhodu mimo dveh industrijskih obratov, po makadamu proti industrijski coni Zapolje in preko železniških tirov proti Malemu Raskovcu(514m), ki pa smo ga le obšli. Ob tej poti smo si ogledali bunker, ki je še ostal iz časov 2.svetovne vojne. Nadaljevali smo delno po poti, delno po stezi proti Raskovcu. Malo pod vrhom smo si ogledali še ostaline začete, a nikoli dokončane vojaške zgradbe iz časov Rupnikove linije. Tu je bil tudi prvi počitek. Po počitku smo osvojili vrh Raskovca  (656m), kar je vodnik jasno označil, ker je sicer vrh neizrazit in malo obiskan. Sledil je spust proti t.i. tankovski cesti (makadamska stara cesta Vrhnika-Logatec) po brezpotju. Cesto smo prečkali in prišli do Logaške jame. Nekdaj so jamarji vanjo z vitli spuščali obiskovalce jame, saj je vhod vertikalen, potem pa je jama vodoravna in zelo zanimiva. Član Jamarskega društva nam je opisal podrobnosti in zanimivosti o jami. Zdaj je zaradi varnosti zamrežena. Vodnik je poskrbel tudi za priložnostni bife ( podporni del organizatorja pohoda) na stebru za vitel oz. pletenico.  Na tem območju je še več jam. Pohod smo nadaljevali po makadamski cesti. Zavili smo na stezo levo od ceste in si ogledali še bunker. Vrnili smo se nazaj na cesto, jo prečkali in si ogledali še "kevdrc"- tudi objekt iz časov Rupnikove linije, a naj bi služil saniteti in ne shrambi, kot bi se dalo sklepati iz imena. Vodnik ga je v pripravah na pohod očistil nesnage, predvsem zemlje in listja, da je bil lahko dostopen pohodnikom po ohranjenih stopnicah. Kjer je voda pronicala,  se že delajo kapniki. vrnili smo se na cesto in po njej nadaljevali pot do prehoda preko železnice. Od tu pa že ni bilo več daleč do izhodišča pri Mercatorju . Vreme je bilo oblačno, dež nam je prizanesel, kar je bilo v letošnjem deževnem maju res prava sreča.

Več slik si lahko ogledate v Galeriji

 

SREČANJE PLANINCEV NOTRANJSKIH PLANINSKIH DRUŠTEV

 19.05.2019

Letošnje srečanje je pripravilo Planinsko društvo Šentjošt. Iz Logatca se nas je odpeljalo devet planincev. Organizator nas je usmeril v vas Suhi dol, kjer je bilo zborno mesto. Pripravili so dovolj mest za parkiranje in imeniten prireditveni prostor pod gromnim izpraznjenim kozolcem, saj vremenska napoved ni obetala drugega kot uporabo dežnikov. A na veselje vseh udeležencev smo med oblaki nekajkrat uzrli celo modrino, kar letošnji maj žal ne ponuja pogosto. V navadi je že, da nas gostitelji peljejo najprej na pohod po svoji okolici. Tudi tokrat se niso izneverili in tako smo po peš poti in delno po cesti odšli do Lavrovca in naredili "zanko" po krožni poti do stičišča, od koder pa smo morali po poti pristopa do izhodišča. Prijazni domači planinci so nam pripravili čaj in kavo, druga tekoča hrana je bila za plačilo, in okusno malico.  Za začetek uradnega dela so nam zapeli zborovski pevci, predsednik PD Šentjošt g. Tominc nas je prijazno nagovoril, pozdravil nas je še njihov župan in predsednik meddruštvenega odbora za Notranjsko g. Mlinar. Zaključek je spet pripadel  pevcem. Za dobro voljo in vzdušje sta poskrbela harmonikarja in nekatere  udeležence so zasrbele pete. Vmesna ploha nas ni zmotila. V neposredni bližini smo si lahko ogledali še privaten muzej starin, predvsem kolarske delavnice.

Pred začetkom pohoda

Več fotografij si lahko ogledate v Galeriji

11. POHOD    BLEGOŠ

12. 05. 2019

VODJA POHODA: Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 4

Letošnji tradicionalni pohod na Blegoš  je zaznamovalo slabo vreme. Tako se dežja niso ustrašili le štirje planinci, pa še ti so se zaradi belih lis v telefonskih vezah glede dostopa znašli vsak po svoje, a vendarle so se pri koči le združili in naredili zgolj selfi, tudi sicer bi se panorame v ledenem dežju ne videlo.

 

10. POHOD    LIPNIK, KAVČIČ

14. 04. 2019

VODJA POHODA: Dušan Jozelj

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 14

V oblačnem vremenu, po še mokrih cestah smo se iz Logatca usmerili proti Primorju in mimo Črnega kala prispeli do majhne vasi Zazid, ki je bila izhodišče za vzpon na Kraški rob tik ob hrvaški meji. Že takoj na štartu smo ugotovili, da je treba iz nahrbtnikov potegniti rokavice in kape, saj je veter neusmiljeno bril. Pot je zložno speljana, preči tudi progo proti Puli,  in tako se ni bilo težko povzpeti najprej na prvo "etažo" Kraškega robu, nato pa še na drugo. Tu se odpre obsežno travnato področje, ki ni obljudeno z drobnico, žal letos v tem terminu tudi še ni  značilnega cvetja - narcis, potonk, srebrnega korena, smo pa nabrali nekaj pljučnika za čaj in za namakanje v alkohol (sestavina za zeliščni liker). Nekaj vzpetin je izrazitejših, med njimi Lipnik z 804 m. Veter nas je hitro pregnal z razgledne točke, umaknili smo se v  kotanjo, kjer smo si lahko privoščili malico v zatišju. Nadaljevali smo še do Kavčiča (879 m). Tudi s te vzpetine nas je nesramno podil veter in tako smo po krožni poti spet prišli v bližino Lipnika, kjer  smo se priključili poti našega pristopa. Sestopili smo v vas in ker ob poti nismo našli kaj dosti špargljev, smo se odločili poskusiti tovrstno nabiralsko srečo malce stran. Za značilno špargljevo frtaljo si jih je na hitro lahko nabral vsak, ki je to želel. Ker na tem območju ni lokala, le hostel je, smo se ustavili na kavi šele v Kozini, pa še tam zaradi burje nismo sedeli zunaj.

POHOD PO JABLANIŠKI POTI

07. 04. 2019

Pohod ni bil v letnem programu našega društva, a vabilo organizatorjev Jablaniškega pohoda je obetal zanimiv pohod in tako se nas je zbralo 5 planincev logaškega društva. Z zbornega mesta smo se mimo Litije peljali v Jablanico. Uro začetka pohoda smo si lahko izbirali med 7. in 10.uro.To je bila imenitna odločitev organizatorjev, ki so nas na štartu pozdravili s sladko in tekočo dobrodošlico in res minimalno štartnino. Po mehko zaobljenih obronkih Jablaniške doline smo ubirali vzorno označeno 18 km dolgo pot. Organizatorji so poskrbeli, da nihče ni trpel lakote in žeje med potjo, predstavili so se še lokalni prodajalci čajev, sokov, rezancev , krhljev, peciva in drugih dobrot.  http://www.jablaniskadolina.si/

9. POHOD    NOTRANJSKA PLANINSKA POT / DEVIN - ZAGORJE

31. 03. 2019

VODJA POHODA: Nejc Rus

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 17

Letošnji pohod po delu Notranjske planinske poti je bil načrtovan z začetkom v Zagorju, kjer smo končali lansko etapo. Ker pa je bila logistika lažja v obratni smeri in zaključek spet v Zagorju, smo pohod začeli na poti pod Devinom (1028m). Tam smo parkirali avtomobile in najprej po gozdni poti nato pa po makadamski cesti pešačili proti Koritnicam. S Koritnic smo nadaljevali proti Baču po asfaltni cesti. V Baču smo se okrepčali in nadaljevali proti gradu oz. njegovih ostankov, Kalc. Po ogledu je naša "logistka" Vera prepeljala šoferje na izhodišče, ostali pa smo nadaljevali pot mimo izvira Pivke, trenutno popolnoma suhega, do vasi Zagorje, kjer smo počakali na šoferje in seveda avte. V lepem, zelo toplem vremenu smo opravili s to etapo Notranjske planinske poti. Prihodnje leto pa začnemo pri Devinu in pridemo do... .  

  več fotografij si lahko ogledate v galeriji

8. POHOD    KRANJSKA REBER

24. 03. 2019

VODJA POHODA: Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 12

V čudovitem jutru brez oblačka na nebu smo se z avtomobili iz Logatca peljali proti Kamniku in naprej proti Črnivcu. Nekdaj  temen, gost smrekov gozd je leta 2008 zajel vrtinčast veter in za seboj pustil opustošenje, ki se le počasi spet zarašča. Po tej goličavi je speljana planinska pot v smeri Kranjske rebri. Visoke marčevske temperature so nas prisilile odlagati topla oblačila po principu čebule. Po dobri uri in pol smo dosegli vrh, na katerem stoji skrinjica z vpisno knjigo. Na višini 1435m smo imeli  krasen pogled na vrhove v Kamniških Alpah, Raduho, Menino planino, v daljavi smo videli dim nad Šoštanjem Za malico iz nahrbtnikov smo poskrbeli ob pastirskem stanu na Kašni planini (1317m), ki v tem letnem času še ni oskrbovana. Za pot v dolino je vodnik Janez izbral dovozno cesto na planino, le zadnji del smo prehodili po pešpoti, po kateri smo začeli turo. Na Črnivcu smo nadomestili še pomanjkanje kofeina, saj koče na poti ni.

 

7. POHOD    ŠMARNA GORA

17. 03. 2019

VODJA POHODA: Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 17

Šmarna gora je "hišna gora" Ljubljane. Vsak dan se tja vzpenja veliko meščanov. Vzpenja se nad Tacnom kot dvogrba kamela. Od tu se vzpne  večina pohodnikov. Menda je vulkanskega izvora. Pristopi so iz vseh smeri dokaj strmi. Kar nekaj naših planincev še nikoli ni bilo na tem hribu. Mi smo se odločili pričeti vzpon v Zavrhu. Najprej smo osvojili soseden vrh Grmado 676m, na katero je zahteven strm vzpon. Ko smo ga premagali, nas je gora nagradila z obširnim razgledom. Spustili smo se na sedlo in mimo kapelice dosegli vrh Šmarne gore 669m. Ta nas je sprejel z glasnim zvonenjem, saj se je ravno pričela maša v cerkvi. Le ta je bila nekoč  v času turških vpadov taborska cerkev. Legenda pravi, da bi jo Turki skoraj osvojili. Odločili so se, da jo morajo osvojiti do dvanajste ure. To je slišal vohun, zato so  zazvonili pol ure prej. Turki so mislili, da je poldan in so se obrnili. Šmarna gora je bila rešena. Tukaj seveda nismo bili sami, ves čas so prihajale kolone novih in novih pohodnikov. Okrepčali smo se in naužili razgleda na Ljubljano in okolico. Ob zvončku želja smo seveda pozvonili, nato pa spustili  po Romarski poti do odcepa na Pot svobode, ki nas je okrog Šmarne gore pripeljala nazaj na Zavrh. Hodili smo kar 4 ure, kar ni običajni pohod na Šmarno goro.

 

6. POHOD    PO BARJU-S. ANA

03. 03. 2019

VODJA POHODA: Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 23

Pohod po Barju je bil načrtovan zato, da bi tudi v snegu lahko izvedli kakšen pohod.Narava pa ima svoj prav,  hodili smo pod toplim soncem in  prvim pomladanskim cvetjem. Najprej smo se zapeljali proti Bevkam, kjer je na hribu Kostanjevica še ohranjeno visoko barje imenovano Mali plac.Ohranilo se je, ker stoji malo višje v gozdu, kjer ni kmetijskih površin. Okoli je speljana učna pot, ki se nadaljuje v Škratovo pot, kjer se na določenih mestih skrivajo iz lesa umetniško izrezljani škrati. Namenjena je otrokom pri spoznavanju lepot narave. Eden od škratov je narejen tako realistično, da se mu naša desetletna planinka ni upala približati. Prehodili smo celo pot in ugotavljali, da ima hrib pravo ime. Ves čas smo hodili po kostanjevem listju.

Prepeljali smo se do Podpeškega jezera, kjer smo pričeli krožno pot od tu na vasico Planinco, do Preserja in nato na Sv.Ano. Od Planince smo se spustili še do ledene jame, ki pa letos ni upravičila svojega imena. Sveta Ana 484m  je hrib, ki se imenuje po cerkvi, ki stoji na njem. Je kot nekakšen pomol, ki se vzpenja nad Barjem.  Z njega je obširen razgled po Ljubljanski kotlini. Tu nas je preseneti močan veter, ki pa nas ni pregnal, saj so bili razgledi res prelepi. Spustili smo se nazaj na Jezero, kjer smo še popili kavico v gostilni in se odpeljali domov.

 

 

Občni zbor

22.2.2019

 

 

5. POHOD    STRAŽNIK

17. 02. 2019

VODJA POHODA: Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 23

Stražnik je dokaj neznan vrh, ni ga niti na zemljevidu. Dviga se v gozdovih med Rakekom in Cerknico pod Javornikom. Pot smo pričeli na Rakeku pri pokopališču, ki je znan Plečniku. Vodila nas je po smeri nekdanje Rapalske meje, ki je po prvi svetovni vojni tako globoko zarezala v naše ozemlje. Tu in tam se še vidijo mejni kamni. Vrh je zelo razgleden. Ker je bilo lepo vreme,  smo videli vse naše Alpe, pod nami pa Cerkniško jezero. Nadaljevali smo pot po smrekovem gozdu vse do Rakovega Škocjana. Tam smo se pri Malem mostu  spustili v Zelške jame in bili navdušeni nad stvaritvami, ki jih naredi narava. Po učni poti smo šli naprej do hotela, kjer smo imeli počitek in malico. Na poti nazaj proti Rakeku smo občudovali še Veliki most in nešteto izvirov ob reki Rak. Spomnili smo se, da je ta kratka reka, ki kmalu ponikne, ena od rek sedmih imen Ljubljanice. Imeli smo srečo, vode je bilo veliko, zato je bil pogled na vse še lepši. Na Rakeku smo se zadovoljni, polni novih vtisov poslovili. Nekateri udeleženci so bili prvič v teh krajih in so bili navdušeni.

 

4. POHOD    ČAVEN

08. 02. 2019

VODJA POHODA: Nejc Rus

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 17

Planinci PD Logatec se že vrsto let udeležujemo tradicionalnega pohoda na Čaven ob kulturnem prazniku. Letošnji februar je bil sicer zelo topel, a nas je že na Predmeji, od koder smo začeli pohod, pozdravil tudi trd, pomrznjen sneg in tudi led na nekaterih mestih. Za varnejši korak so si nekateri takoj nadeli male dereze, nekateri pa smo navkreber zmogli tudi brez njih. Običajna pot skozi bukov gozd nam je hitro minila, Na običajnem postanku ob razgledni točki, z nje se odpira pogled na Vipavsko dolino, pa je veter neumorno zavijal in nas  pregnal. Do koče ni več daleč in tako smo pospešili korak. Glede na neprijazno vreme smo se odločili, da pohoda proti Kuclju ne nadaljujemo. Okrepčali smo se in počakali še slavnostnega govornika, ki je prazniku dal svoj pečat. Ob vračanju smo se zaradi poledenelosti poti odločili za povratek po cesti. A je bila ta še bolj poledenela in   tako smo morali kar vsi nadeti dereze, ker je bil najslabši del, kar se ledu tiče, odsek na cesti od Predmeje proti Lokvam.Zadnji del pred Predmejo je bil na srečo kopen, a asfalta planinci seveda ne maramo preveč. Na Predmeji smo se preobuli in se z avti odpeljali  proti domu, a smo se ustavili še v privatnem muzeju na Otlici in si ogledali zanimivo zbirko predmetov, ki je v nas zbudila spomin na čase, ki smo jih preživeli.

 

3. POHOD    KLJUČ

03. 02. 2019

VODJA POHODA: Alenka Mrak

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 21

Ključ je vrh na skrajnem južnem delu Polhograjskih Dolomitov, visok 623m. Je najvišji vrh grebena med Polhograjsko in Horjulsko dolino. Poti nanj niso zahtevne, zato smo si ga izbrali za zimski cilj. Vendar pa letos zima ni pokazala kar zna, tako je naš pohod minil skoraj v pomladanskem vzdušju. Avtobus nas je pripeljal na Babno goro, od koder smo krenili  po lepih bukovih gozdovih proti koči pod vrhom. Koča je majhna, na zunanji steni ima obeležje v spomin padlim borcem Dolomitskega odreda. V koči so imeli ravno tisti dan srečanje lovci. To nas ni motilo, saj smo se lahko "martinčkali" zunaj na toplem soncu. Do vrha smo imeli še krajši strm vzpon. Razgled je od tu pozimi, ko ni listja, kar obširen. Pot navzdol proti Sv. Urhu je bila na nekaj mestih kar zoprna, saj je bila dokaj udrta pot polna listja. Bilo je nekaj zdrsov, pa nič usodnega. Pri cerkvi smo občudovali ohranjeno obzidje iz časa taborskih cerkva, kamor so se ljudje zatekali pred Turki. Od tu smo se spustili v Podolnico, kjer smo v gostilni zaključili naš pohod.

 

 

2. POHOD    PLANINSKA GORA

27.01.2019

VODJA POHODA: Janez Rudolf

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 11

V hladnem nedeljskem jutru smo se zapeljali do Planine, kjer smo parkirali v bližini cerkve Sv. Marjete. Po gozdni poti smo se mimo znane romarske cerkve na Planinski gori (Sv. Marija), o kateri kroži kar nekaj legend, povzpeli na Grmado. Odprl se nam je lep pogled na reko Unico, ki s številnimi ovinki vijuga po Planinskem polju.

V bližini stoji velik podzemni bunker s številnimi zapletenimi hodniki, ki je ostanek

Alpskega zidu. Pri lovski koči pa nam je teknila malica. Po brezpotju, preko sicer zasneženih pašnikov smo "osvojili" še Petričev hrib. Pohod smo končali v kraju Lohača. Čeprav je bilo nekaj vetra, je bila pot prijetna in z lepimi razgledi.

Ostal nam je še postanek pri "Demšarju" v Planini z "analizo" in povratek v Logatec.

 

1. POHOD  PO POTI SLOVENSKEGA TOLARJA

12. 1. 2019

VODJA POHODA: Nejc Rus

ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 16

Letos smo se ponovno udeležili organiziranega pohoda po kozjanskih hribih v čast slovenskega tolarja. Pot iz Logatca smo začeli z avti, v Ljubljani smo se prisedli na avtobus škofjeloških planincev in tako je bila pot proti Brežicam toliko pestrejša. Iz Brežic smo se usmerili proti kozjanskim gričem. Že ob izstopu z avtobusa na Osredku so nas postregli s čajem in kavo. Pri domu krajevne skupnosti  je vse pohodnike pozdravila županja Kozjega. Tu smo se lahko okrepili s slanimi in sladkimi dobrotami, ki so jih pripravile domačinke-prava pravcata razstava dobrot, in seveda  ni manjkalo niti "nekaj za poplaknit". Od tu pa smo pošteno zagrizli v breg, da smo premagali nekaj malega stotin višinskih metrov do Velikega vrha 701m n.v.. Drugje po Sloveniji nam zima še ni nasula snega, tu pa ga je bilo vsaj za vzorec in za drsečo pot. Pri spomeniku smo vsi pohodniki občudujoče prisluhnili zgodovinsko podkovanemu govorcu o naši zgodovini in predvsem pomenu naše valute- tolarju, ki mu je posvečen spomenik na vrhu. Izjemno zapeta zdravljica je bila pika na i proslavi. Po drugi poti smo se spustili nazaj proti Osredku. Pri Iveku Godlerju so Brežiški planinci pripravili pravcato pojedino, kot  našim  krajem pritiče, s kranjsko klobaso in kislim zeljem.Tako smo se s polnimi želodčki vkrcali na avtobus in polni lepih vtisov v proti pričakovanju lepem vremenu smo se poslovili od prijaznih domačinov in malo poznanih krajev. 

 

  več fotografij si lahko ogledate na Galeriji