torek, 28. julij 2015

POHOD LOGATEC-TRIGLAV

OD 22.DO 25.AVGUSTA 2015

Letošnji 29. pohod iz Logatca na Triglav bo potekal po enaki trasi kot zadnja leta.Zaradi zahtevnosti je za udeležence organiziran sestanek dne 6.8.2015 v bifeju Tabor v Gornjem Logatcu. Do tega dne se lahko prijavite vodniku. Na sestanku bo predstavljena pot, obvezna oprema, način prehranjevanja in prenočevanja, zato je obvezen. Zemljevid poti si lahko ogledate na strani POHOD LOGATEC TRIGLAV.

Vodnik Janez Slabe, tel. 041 544 561



28. pohod Logatec - Triglav
od 22. 8. do 24. 8. 2015

Že podatek - 28. pohod pove, da gre za resno organiziran pohod, ki zahteva veliko priprav. Ko pa se kolona pohodnikov premakne izpred "Krpana" in začne požirati kilometre na poti proti Triglavu, pa je vse skupaj le še en velik hec.


Malce pred 5. uro zjutraj na parkirišču pred Krpanom.

Potem ko smo celo leto, eni malo bolj, en malo manj, pridno trenirali in nabirali kilometre in višinske metre - višince, smo se v soboto, 22. 8. 2015 malo pred peto uro zjutraj zbrali pred "Krpanom". Tam nas je že čakal Janez Slabe, po domače Gričarjev Janez, legenda logaškega planinstva in pobudnik pohodov iz Logatca na Triglav. Na parkirišču je bil tudi spremljevalni kombi mizarja Rožmanca, ki ga je posodil za to odpravo. Janez je prijazno pozdravil vsakega, ki je prišel, spremljevalni kombi pa je pridno požiral nahrbtnike, ki smo jih odlagali vanj. Pot na Triglav je dolga in da je nekoliko lažja, lahko vse, kar kogar teži, odloži v kombi.

Ob 5. uri smo vsi zbrani. Janez da še zadnja navodila, še zadnji pozdravi domačim in kolona se je premaknila. Na čelu je še eden od pobudnikov pohoda na triglav in sicer Viktor Šen. Viktor je postal planinec že v rosnih letih, ko je s Hrušice peš hodil v šolo v G. Logatec in kot da za njim ni že sedemdeset in toliko let, je njegov korak še vedno hiter, prožen in zanesljiv.

Sprva hodimo s svetilkami na glavah, vendar ne dolgo. Še preden smo v Žibršah, kjer nas pričaka prijazna gospodična s slastno špehovko, je sončen dan. Saj kar ne moreš verjeti. Gospodarica je vstala zgodaj zjutraj in za nas spekla špehovko.
Seveda ni šlo brez postanka v  Tavžentroži  (gostišču ). Tisti, ki so se pohoda udeležili lani, so ob čaju ali kavi razlagali, kako je prejšnje leto tu pričelo deževati in ni nehalo vse do Uskovnice. No, letos smo imeli krasno sončno vreme, ki je kar klicalo, da vstanemo in nadaljujemo pot. 



Dobra špehovka zmeraj paše.

Nadaljevali smo čez Medvedje Brdo do Veharš, skozi vasi Dole in Gore smo šli samo enkrat, zato pa je šlo še velikokrat gore in dole, preden smo prišli v bližino Gnezd, kjer ima Janez vikend. Tam nas je čakala slastna malica, ki jo je sponzorirala okrepčevalnica MARCHE.


Okusna malica, ki jo je prispeval Marche

Tudi po malici je šlo malo gore in malo dole vse do Bevkovega vrha, kjer je šlo prvič malce bolj zares »gore«, saj smo se prvič na poti povzpeli na 1000 m nadmorske višine. Potem pa je šlo tudi kar precej »dole«. Čez znamenite Kladje smo se spustili vse do Cerknega in potem še malo »gore« do Labinj in že je bilo konec prvega dne. Za večerjo so nam domačini pripravili znameniti smokavc (friško zelje po notranjsko), ki ga opeva Iztok Mlakar. Postelja je bila mehka, saj smo polegli po na debelo nastlanem senu. Vse je bilo super, le orkester male nočne glasbe je bil precej razglašeni.



Spremljevalni kombi ni prevažal samo naših nahrbtnikov.

Prvi dan smo prehodili nekaj več kot 40 km in ker tudi drugi dan pot ni kratka, smo bili ob 7. uri že na poti. Za začetek nas je čakalo kar okroglih 1000 višinskih metrov vzpona, zato pa smo bili na vrhu Porezna deležni krasnega pogleda vse tja do našega cilja. Tako kot je šla naša pot gor in dol, takšno je bilo tudi vzdušje med pohodniki. Bili so trenutki, ko se je govorilo tako naglas, da bi kdo mislil, da se kregamo, bili pa so tudi trenutki, ko je cela kolona korakala v popolni tišini in smo bili zatopljeni vsak s svoje misli. Včasih smo razpravljali vsak o svoji temi, včasih pa skupaj modrovali in reševali takšne in drugačne probleme. Čas pa je tekel in kilometri prav tako.




Postanek za razgled po dolinah in prehojeni poti.

Ko si na vrhu, drugam kot navzdol ne gre in res smo se z vrha Porezna kar pošteno spustili, preden smo dosegli kočo na Petrovem brdu. Prav prijetno je bilo sezuti gojzarje in namočiti noge v mrzlo vodo in s hladnim pivom nazdraviti Rudiju – oskrbniku koče. Tudi pasulj, ki ga je pripravila Rudijeva žena, prav prijazno pa postregla njegova vnukinja, je dobro del. Za povrhu smo pospravili še par kosov potice, ki so nam jo spekle podpornice PD Logatec.
 
 

Senca, hladna voda, pasulj, potica, ….. , kaj bi si človek sploh še želel.

Počitek pa ni trajal prav dolgo. Kmalu smo si ponovno nataknili gojzarje in dobre volje smo zaorali v strm klanec za kočo na Petrovem brdu.
Kljub strmini ni zmanjkalo sape še eni legendi tega pohoda. Franci Klevišar zna povedati marsikatero kosmato, najbolj pa nas je v smeh spravil s svojo pripovedjo o tem, kako je bilo, ko se je v osnovni šoli zamašil odtok.



Klevišar Franci razlaga, kako jo odnese vodovodar, ki rešuje zamašen odtok.

Klanec tik za kočo na Petrovem brdu je res strm, a ga je kmalu konec in od lovske koče naprej se hodi po položni »mulateri« vse do Vrha Bače. To je sedlo med Soriško planino in Črno prstjo in predstavlja najnižji prehod proti Bohinju. In je šlo zopet navzdol. Hodili smo eni naprej, tako kot se za planince spodobi, eni zaradi bolečin v kolenih tudi vzvratno. Eni so jo urezali levo čez nekdanje smučišče, drugi desno malce bolj naokoli. V restavraciji v Bohinjski Bistrici smo ob pijači znova združili moči. Viktor Šen in Bernard Jereb sta nas po bo bolj ali manj uhojenih poteh in stezicah zanesljivo pripeljala na kmetijo v Studorju, kjer smo prespali drugo noč. Da nismo šli lačni spat, sta poskrbela Roman in Franci, saj sta napekla toliko mesa in zelenjave, da bi lahko šli takoj naprej, ne pa spat.



Franci, Jože, Bernard in Viktor

Dolgo v noč so nad nami sijale zvezdice, proti jutru pa se je pooblačilo. Zajtrk, slovo od domačinov, postanek v Srednji vasi za nakup nujno potrebnega in že smo bili ponovno na klancu, zatopljeni vsak v svoje misli. Temni oblaki se podili nad našimi glavami in ko smo prišli do planinskega doma na Uskovnici, nas je zajela megla. Medtem ko smo pripravljali nahrbtnike za vzpon na Triglav, je pričelo deževati. Sklicali smo krizni štab, telefoni so zvonili, vlekli smo vremenske napovedi z vseh možnih strani in ko je še vremenar sporočil, da bomo imeli le še nekaj  ur časa za kak krajši premik, potem pa naj bi dva dni deževalo, je padla odločitev – na goro ne gremo.


Krizni štab zaseda – odločitev je NA GORO SE NE GRE.

Odločitev ni bila lahka, napoved pa je bila vendarle takšna, da bi bila hoja v visokogorje preveč nevarna. Da pa smo vsaj malo pretegnili noge, smo se odločili za sprehod do Rudnega polja, kamor nas je prišel iskat avtobus.
Navkljub vsem vremenskim napovedim je kmalu potem, ko smo se spustili s Pokljuke, posijalo sonce. Tudi naslednji dan je bil več ali manj sončen, tako da mi ni bilo prav nič prijetno gledati hribe okoli Logatca. Res pa je, da sta bili ponoči tudi dve močni nevihti, v gorah verjetno še kakšna več in v takem je zagotovo najbolje biti doma. Triglav stoji in bo stal še nekaj časa, zagotovo pa bo počakal do naslednjega leta, ko bo zopet priložnost, da ga osvojimo.

Hvala vsem sponzorjem, ki so podprli našo pot, hvala vsem pridnim kuharicam, ki so pripravile vse dobrote, da so nam dajale moči, hvala organizatorjem (Janezu, Viktorju, Sonji, in številnim drugim), ki so vse skupaj pripravili in vodili in seveda hvala vsem sotrpinom na poti za prijetno družbo in kratek čas.

Miran Nagode  


 

Ni komentarjev:

Objavite komentar